Kombinacije plodovk za izkoristek prostora v vrtu

Plodovke, med katerimi so najbolj znani paradižniki, paprike, jajčevci in bučke, so nepogrešljiv del domačih vrtov po vsem svetu. Njihova priljubljenost izhaja iz njihovega bogatega okusa, raznolikosti vrst in številnih kulinaričnih možnosti, ki jih ponujajo. Vendar pa uspešno gojenje plodovk zahteva nekaj posebnih znanj in pozornosti, saj so te rastline pogosto bolj občutljive na spremembe v okolju in napade škodljivcev.

Plodovke zahtevajo in dajejo veliko

Rodnost in zdravje bučk povečamo, če jih sadimo na gomilo, kompostni kup ali jih damo vsaj paletno oporo.

Njihovo mesto za pridelavo je na prvi poljini v vrtu. To je tisti del vrta, kjer v letu pridelave obilneje gnojimo z osnovnimi hranili, zato v ta namen uporabimo organsko gnojilo Plantella Organik K za gnojenje plodovk.

Takoj po presaditvi sadike v vrtno gredo, dobro zalijemo z vodno raztopino z naravnim vitaminskim kompleksom Bio Plantella Vita, kar požrešnim plodovkam omogoči aktivno in dobro rast po presajanju ter zmanjšuje presaditveni stres.

Plodovke niso zahtevne samo za hranila, ampak so tudi toplotno zahtevne, kar pomeni, da jim za uspešno pridelavo ne sme primanjkovati ne hrane in ne toplote. Mnogi zato plodovke sadijo v rastlinjak, tunel, toplo gredo, kjer je moč zagotoviti oboje. Zahtevajo tudi veliko vode, zato jih bo potrebno redno namakati, najbolje se obnese s pomočjo kapljičnega sistema.

S kolobarjenjem bo v vrtu manj težav

Med plodovkami so si bučke, kumare (solatne in za vlaganje) ter tudi melona in lubenica v ozkem sorodstvu, saj spadajo v družino bučevk (Cucurbitaceae). Podobno velja za predstavnice družine razhudnikovk (Solanaceae), kamor štejemo paradižnik, jajčevec in papriko, ter tudi zgodnji krompir, ki pa ni plodovka. Pomembno je vedeti, da plodovk na istem mestu ne pridelujemo vsaj tri, še bolje štiri ali celo pet let, saj tako preprečujemo izčrpavanje tal in širjenje bolezni specifičnih za določeno družino rastlin.

Vrtu lahko zagotovimo uspešno pridelavo plodovk s skrbnim načrtovanjem in izvajanjem kolobarjenja v štiri- do petletnem ciklu. Čeprav je to v manjših vrtovih včasih težko doseči, je natančno načrtovanje ključnega pomena za dolgoročno zdravje tal in rastlin. Kolobarjenje pomaga obnoviti rodovitnost tal in zmanjšati potrebo po kemičnih sredstvih za zaščito rastlin, kar prispeva k bolj naravnemu in trajnostnemu načinu vrtnarjenja.

Več informacij o kolobarjenju ter dobrih in slabih sosedih v domačem vrtu poiščite v tabeli >>>

Melone rabijo ves čas vroče in vlažno, a v začetni fazi rasti pridelujemo poleg še solato in medovite rastline, ki privabijo v vrt opraševalce

Pogoji za uspešno pridelavo

V rastlinjaku so paradižniki lahko pripeti na vrvico, jajčevci in paprike ob palicah, kumare pa na ogrodju. Na tleh ne priporočamo vrtnin.

Tla za pridelavo plodovk prekrivamo z različnimi folijami, naravnimi (npr. ovčji filc debeline 3 mm), sintetičnimi - agrotekstil). Tako močno zmanjšamo izgube vode iz tal ter preprečimo rast plevelom. Prekrivke na mestih za sajenja plodovk naluknjamo. Ker so plodovke bujne in visoke rastline, pazimo na primerno sadilno razdaljo, ki se giblje od 40 do 60 cm za paradižnik, papriko in jajčevec, medtem, ko večino bučevk sadimo na večjo razdaljo, vsaj 80 do 120 cm narazen. Le kumare v vertikalni vzgoji lahko posadimo na okrog 30 cm razdalje med sadikami. Za večino plodovk je nujna in potrebna opora, vrvica, količek za individualno ter mreža za skupinsko oporo npr. za kumare.

Na gredi s plodovkami je potrebna posebna skrb pri sajenju in pazljivost, da nam visoki paradižniki ali bujna »stena« na mrežo napeljanih kumar ne senči nižjih rastlin paprike, feferonov ali čilijev. Zato običajno slednje sadimo na skrajni rob grede ali rastlinjaka, visoke rastline paradižnika ali kumar pa na drugo stran.

Priporočljive so kombinacije paradižnika z zeleno, baziliko, kapucinkami in borečem, med kumarami lahko najdejo svoje mesto le visoke rastline kopra, kumine ali kamilice.

V rastlinjak ali na prosto?

Rastlinjak ponudi za toplotno zahtevnejše plodovke od pomladi do jeseni ugodnejše pogoje pridelave. A hkrati pomeni drugačen pristop v pridelavi. Pogosto so ljubiteljski rastlinjaki preslabo prezračevani, prenizki in slabo osvetljeni. V želji pridelati čim več se dogaja, da so kmalu pretesen prostor za vse plodovke, ki bi jih želeli gojiti. Redno kršimo osnovne zahteve kolobarja, sadimo pregosto in pretesno skupaj in se zato ubadamo s težavami npr. paradižnikove plesni in slabše obarvanosti plodov.

Slab primer prakse, ki je v rastlinjakih pogost v zadnjih letih, je pridelava zgodnjega krompirja v zgodnji pomladi, od sredine maja dalje pa na isto mesto sajeni paradižniki. Ker sta iz iste družine, ju družijo iste težave s škodljivimi organizmi (npr. virusi in glive). Zato predlagam, da se vzgoji zgodnjega krompirja v rastlinjakih, kjer želimo poleti pridelovati paradižnik, izognete.