Grah - cenjena beljakovina

Grah je samooprašna rastlina, zato lahko brez strahu in težav pobiramo seme. Rastlina se ne križa z drugimi in se oplodi z lastnim cvetnim prahom. Sejemo ga na stalno mesto. 

Za razliko od fižola, zelo uspešno kali tudi pri nizkih temperaturah. Tako ga lahko sejemo zelo zgodaj in večkrat v sezoni. S tem se izognemo ušem, graharju in pepelasti plesni. Sejemo ga od začetka marca, pri čemer mora biti temperatura zemlje vsaj 5 °C. 

Zadnji čas setve nizkega graha je do konca avgusta, vseeno pa se poletne setve zaradi nevarnosti pepelaste plesni ne priporočajo.

Visoki grah lahko sejemo do konca junija, bolj priporočljivo pa je le do konca maja.

Za sprotno porabo in zamrzovanje mladega zrnja posejemo za enega družinskega člana približno 6 m dolgo vrsto nizkega graha. Stročji ali sladki grah je običajno visok; za sprotno porabo posejemo 60 cm dolgo vrsto za enega družinskega člana. Visoke sorte sejemo ob mrežasto oporo, kot jo postavimo za kumare.

V vrsti naj bodo rastline 30 cm narazen, vrste pa vsaj en meter druga od druge. Nizki grah lahko sejemo v tako imenovane pasove, široke 15 cm, v njih pa zrna postavimo 5 cm narazen. 

Med rastlinami naj bo razdalja 30 cm, tako pridelamo več graha. Zaradi praktičnosti priporočamo, da tudi za nizki grah postavite oporo.

Grah sodi v družino stročnic, ki so koristne tudi za zdravje zemlje. Zaradi svojega sožitja s posebnimi bakterijami, ki živijo na njihovih koreninah, so edine sposobne spreminjati dušik iz zraka v tako obliko, ki je lahko hranilo rastlinam. 

Prav zato nizke stročnice ne potrebujejo svoje gredice. Sadimo jih skupaj z rastlinami, ki potrebujejo veliko dušika, kot so nizki grah, zelje, ohrovt, cvetača, tudi krompir in buče. Nizki grah raste hitro, zato so tla hitro pokrita, kar je osnovno pravilo ekološkega vrtnarjenja.

Bakterije na koreninah so tudi razlog, da stročnic nikoli ne pulimo po obiranju, ampak le porežemo.