Ko načrtujemo vrt, je seveda
površina tista, ki je na prvem mestu pri planiranju posevkov. Mnogi zaradi
lažje obdelave o tem niti ne razmišljajo, drugi jeseni (ali spomladi) cel vrt
pripravijo kot eno njivo, potem pa vsako leto znova začrtajo nove poti tako, kot
jim odgovarja. Za potke uporabijo celo samo deske, kar je po mojem najslabša
izbira.
Čeprav je seveda jeseni obdelava nekoliko težja, sem velik pristaš
trajnih poti, vedno na istem mestu. Za to obstaja več razlogov. Prvo je zagotovo
ohranjanje za korenine rastlin najbolj
ugodne strukture tal, rahle zemlje.
Če so poti začasne, vsako leto drugje,
vsako leto drugje poteptamo zemljo in jo zbijemo. Točno na tistem mestu bodo
drugo leto rastline slabše rastle.
A še
večja težava je, da na tak način uničujemo zemljo na celem vrtu. Nobena lopata,
motika, grablje, ruske vile… je ne vrnejo v ugodno stanje v enem letu. Tudi
načrtovanje kolobarja je težje, saj ne morete vedeti, kje točno je potekala
meja med eno in drugo vrtnino. Zato sem prepričana, da so trajne potke, ki
lahko služijo tudi kot prepreka nekaterim škodljivcem, če na njih nasujemo
odvračalne rastline, prava izbira za vrt.