Ko se ob lepem vremenu odločamo za delo na vrtu, najprej premislimo in se nato odločimo za rez naših dreves v vrtnem sadovnjaku. Vse prevečkrat nas k rezi usmeri prav sosed, ki že po silvestrovem veselo pleza po lestvi in prične z rezjo sadnega drevja.
Pridnost je lepa čednost, a naj nas sosedova tehnologija ne zapelje, zato bi bil poudarek tegale prispevka bolj delo do rezi kot pa sama rez. Dolgoletne izkušnje so me naučile, da se priložnostni sadjarji vse preveč ukvarjajo z malenkostmi kot pa s temeljnimi in zelo pomembnimi sadjarskimi zakonitostmi. Pa še nekaj je zelo pomembno: naučimo se kaj na napakah in jih že v temelju popravimo! Zato delajmo lepo po vrsti in rezultati bodo vedno boljši – drevesa bodo lepo oblikovana, razmeroma umirjena v rasti, z rezjo ne bo velikih problemov, predvsem pa nam bodo drevesa redno in obilno rodila.
Vzgojena konstrukcija dreves – lepo vidno je ožanje krošnje proti vrhu, obrezovanje je enostavno in zmerno
Nekaj »zapovedi« vzgoje sadnih dreves
1.
Lokacija sajenja
Vse sadne vrste so sonceljubne rastline in potrebujejo za uravnoteženo rast in rodnost dovolj svetlobe – tudi ameriška borovnica. Torej lahko že ob sajenju na nepravo lokacijo onemogočimo rastlino, da bi nam dobro rodila. A to ni edini problem. Ker je onemogočena popolna tvorba cvetnih brstov, se rastlina poda v rast in imamo tako veliko dela z rezjo, ki pa je največkrat delo zaman. Drevo ki raste v senci, odstranimo in posadimo novega na sončno mesto.
2.
Pravilno sajenje
Novo sadiko vedno posadimo v dovolj pognojeno zemljo – založno gnojenje. Vedno tako, da »gleda« cepljeno mesto vsaj 15 cm iz zemlje. Torej sadike ne »zarijemo« v zemljo, saj se tako njene lastnosti bistveno spremenijo – podlaga nič več ne »odloča«, kakšen bo nadzemni del, kako bujna bo rast.
3.
Prostor – volumen, ki ga namenimo drevesu
Vsaka kombinacija med podlago in žlahtnim delom – to velja tudi za tako imenovane »stare« sorte, ima svoje lastnosti. V intenzivnih sadovnjakih so to kombinacije šibke podlage in katerekoli žlahtne sorte. To lahko naredimo tudi na vrtu, če želimo imeti nizko, malo drevo. Ta kombinacija pa posledično zahteva oporo drevesa za celo življenje. Višina takega drevesa je lahko najmanj 3 m in 2 m širine.
Pri sajenju vsake kombinacije z bujnejšo podlago torej zahteva širše in predvsem višje drevo – tudi 4 – 5 m višine. Tu se povečini naredi največja napaka, saj žal večina priložnostnih sadjarjev meni, da lahko drevo manjšamo z rezjo.
Žal to ne gre – glej fotografijo takega drevesa.
Prenizko drevo moramo povišati, tako se bo rast v vrhu umirila
Ploščato vzgojena krošnja, z nakazanimi etažami
4.
Vzgojna rez, oblikovanje krošnje
Takoj, že prvo leto sajenja, moramo pričeti z vzgojo polnega rodnega volumna drevesa.
Zakaj je to tako pomembno? Kar smo zamudili pri vzgoji, kasneje s težavo popravimo.
Ker imamo zaradi »nevzgojenega« drevesa nepopolno krošnjo, nam drevo bujneje raste in se pri rezi zgubljamo, ne vemo, kako bi pretirano rast zaustavili.
Seveda je pri taki krošnji tudi pridelek bistveno manjši.
Rešitev je pri premajhnem drevesu le v višanju krošnje.
5. Tlorisna oblika drevesa:
Vrt
nam omogoča tako ali drugačno oblikovanje drevesa.
To se pri vzgoji
drevesa zelo elegantno reši – vzgojimo bolj okroglo – normalno obliko
krošnje, ali pa bolj elipsasto obliko, kot je to pri vzgoji »špalirja«.
To je velikokrat vzgoja hrušk. Torej ne kupimo sadike za »špalir«, ampak to lahko naredimo iz vsake sadike.
Pravilno oblikovanje sadnih dreves
Vzgojne oblike, pa tudi način in čas rezi so vse zelo pomembna opravila, a poudarjam, da je to ob primerno in pravilno oblikovanem drevesu manj pomembno. Odvajanja, spodrezovanja, krajšanja, vrsta rodnega lesa, vzgojnih oblik – špalir, kordon, piramida, ozko vreteno… se pa tako ali drugače hitreje naučimo na praktičnih prikazih rezi, ki jih sadjarji radi priredimo.
Naj torej velja: drevo si oglejmo, naredimo dobro fotografijo in se povežimo s strokovnjakom za sadjarstvo in vse bomo z združenimi močmi hitro in uspešno rešili. Preberimo pa tudi kakšno strokovno literaturo, da osvežimo svoje znanje.