Telohi z mojega vrta

V tem rastlinskem rodu je menda le petnajst vrst in v Sloveniji jih petero raste samoniklo kot del naravne flore: črni teloh, hostni, blago dišeči, deljenolistni in temno škrlatni teloh. Na ta tretjinski delež iz svetovne telohove družbe smo res lahko ponosni.

Uspevajo samo na apnenčastem substratu, zato jih na Pohorju ne bomo srečali. Njihova rastišča so najpogosteje zasenčena, vendar jih srečamo tudi na Krasu.

Tudi telohe lahko sejemo, saj je pri  enojnocvetnih oblikah  pridelek semena kar obilen, le pobrati ga je treba, preden se sam ne raztrosi po okolici. Za domače razmnoževanje si nabiramo semena enkrat v maju, ko se semenske rožke razpočijo, a semena rade razgrabijo mravlje. Sejati moramo sveža semena, ki preležijo vse do pomladi. Kmalu ko odženejo lopatičasti klični listi, je sejančke dobro pikirati in jih v lončkih gojiti do sajenja na stalno mesto. Do prvega cvetenja najpogosteje čakamo dve leti, potem pa rastline brez presajanja ostajajo na enem mestu za desetletje ali več. Razmnoževanje z delitvijo je primerno za ljubitelje, saj izplen ni pretirano velik. Tega dela pa se je najbolje lotiti v zgodnji jeseni, ko se začenja nov rastni ciklus. Pomladna delitev je zelo tvegana, za telohe skoraj življenjsko nevarna. Ob delitvi rastlino najučinkoviteje pridvignemo z vilasto lopato, da ne poškodujemo korenin. Poganjke z nakazanimi brsti previdno ločimo s primernim rezilom in vsako novo rastlino posadimo na novo mesto približno tako globoko kot je bila matična rastlina. Ko se telohi enkrat vrastejo, so ob malenkostnem dognojevanju srečni in cvetoči na istem mestu kar precej let.

Črni teloh ima zimzeleno listje, vendar ga zimsko sonce in veter posmodita, če rastline niso v zavarovanem zatišju. Po potrebi liste zavarujemo s smrečjem, zaradi bleščeče zimzelenosti pa so dobrodošel dodatek v cvetličarstvu. Pri nekaterih drugih vrstah listje jeseni delno ali popolnoma odmre. Križanci vzhodnih telohov so sicer večinoma zimzeleni, saj liste iz lanskega leta po cvetenju nadomestijo novi. Zato rastlinam prav nič ne škoduje, če pozno pozimi, ko že odganjajo cvetna stebla, liste  pri tleh porežemo. Tako pride cvetje do polne veljave.