Pegasti debelinko - Klub Gaia

Pegasti debelinko

Izidor Golob, inž. agr.

Za nekatere je to trdovratna pritlikava lončnica, vsekakor pa je rastlina vredna gojiteljeve pozornosti.
Njeno cvetje res ni ne obilno in ne posebno veliko ali barvito, zato pa so odebeljeni listi vse leto v okras in še pozimi se obdržijo.
Pegasti adromisk (Adromischus maculatus) kar najdemo v zbirkah sočnic. Ko poganjki dorastejo, iz njih požene tudi cvetno steblo z drobnimi bledičnimi cvetovi.
pegasti adrimisk (Adromischus maculatus)

Pegasti debelinko potrebuje posebno nego

Rod je doma v zahodnem delu Južne Afrike, v puščavi Karoo, v kapski provinci in v pokrajini Namaka (Namaqualand). V tem okolju je obilje peska in kamenja, suše in sonca kolikor hočeš, vendar so kaplje dežja silno redke. Temu je prilagojen ves rod, ki ne sodi zaman v družino debelolistovk, Crassulaceae.

Zato jim od novembra do srede marca le vsakih nekaj tednov privoščimo po žličko vode. Kot lončnica seveda mraza ne prenašajo in pozimi zadošča 5 - 10 °C. Za rastni substrat vzamemo mešanico Plantella kremenčevega peska, opečnega drobirja s ščepcem komposta in malenkostnim dodatkom glinenih delcev.

Podobne vrste

Ob omenjeni vrsti ne gre zanemarjati nekaterih sorodnih. Rod adromiksov je zaradi svoje nezahtevnosti priporočljiv celo za manj izkušene gojitelje. Med 27 vrstami naj omenim še Adromischus cristatus, pri katerem vzvalovani listni robovi spominjajo na petelinji greben in od tod je tudi vrstni prilastek. Pri eni od vrst  (Adromischus clavifolius)  med listi po steblu odženejo rjasto rdeče zračne korenine, ki jih lahko primerjamo s pomožnimi pritlehnimi koreninami koruznih stebel. Bakrenaste nagrbančene liste ima  Adromischusmarianae, Adromischusleucophyllus pa ima gladke srebrnkasto poprhnjene liste.

adromischus cooperi

Pegasti debelinko je najbolje razmnoževati z listi

Razmnoževanje s semenom za ljubitelja ni priporočljivo. Kdor bi poskusil s kalilnimi temperaturami nad 20 stopinj C, bi popolnoma pogorel. Za uspeh je optimum vsaj za pet stopinj manj. Bolje se je lotiti razmnoževanja s potaknjenci. Za to lahko vzamemo kar  vršiček z več listi na zbitem stebelcu.  Še preprosteje in navadno bolj uspešno pa je zakoreninjanje odlomljenih listov, katerim pa se prav nikamor ne mudi. V peščenem substratu lahko odženejo korenine šele po več tedni. Potrpljenje pa se izplača, saj tako dobimo zbite in tršate rastline, lepše kot iz vršnih poganjkov.
adromischus cristatus

Preberite tudi:

Za komentiranje se prijavite