Drevo ne sme na vrt, kjer domuje
človek, ki je preobčutljiv na brezov cvetni prah. Brezo je zelo hitro spolno
zrela in radodarno sipa pelod in ko tega otrese, se začnejo z nje osipati majcena
okriljena semena.
Ko pride v srednja leta, ves čas drobi drobne vejice, ki so
se v notranjosti krošnje utopile v senci in zato posušile. Skratka: ni, da bi
si človek pod brezo postavil vrtno mizo.
Breza ima plitev in zelo gosto
razpreden koreninski sistem. Pod njo ne uspeva nič, razen specialistov, ki se
znajo boriti z gostim koreninskim prepletom, kot so mahonija, lovorikovec,
sarkokoka, bršljan in izbrane trajnice.
Listje je drobno, a ga je veliko. Breza, ki liste otresa v žlebove in odtoke, lastniku dela sitnosti. Zato velja:
z brezo čim dlje od hiše! A ne k cesti, kamor pozimi
izpod avtomobilskih gum brizga slana brozga.
Brezove korenine čez leta kot za
šalo dvigajo robnike in tlakovce. Iz povedanega sledi, da jo sadimo v čim bolj
oddaljen in čim bolj zeleni del. Od tam se nam bo kazala v najlepši podobi.