Na tem mestu se pričnemo »dotikati« današnje teme – ali imeti
čisto pod krošnjo, imeti zaraščeno s travo ali saditi razne rastline v pas,
oziroma v našem primeru na kolobar pod krošnjo drevesa.
V intenzivnih sadovnjakih se lotevamo pasu pod krošnjo zelo
pragmatično. Pas pod krošnjo mora biti v vsej rastni sezoni in celotno
življenjsko obdobje brez plevelov. Pleveli oz. vse rastline, ki rastejo v pasu
pod krošnjo, »kradejo« sadnim rastlinam hranila in vodo. Ta »lopovščina« pride
do izraza predvsem pri mladih rastlinah, ko imajo še razmeroma zelo šibko
razvite korenine. Če je pas ali kolobar okoli sadike zaraščen, je rast zelo
slaba, zavrta. Ker imamo na vrtu radi vse kot iz škatlice, pri košnji s
kosilnico, predvsem pa z »nitkarico« zelo hitro ranimo debelce, velikokrat ga
dobesedno »ogulimo«. Ker v domačem vrtu večinoma ne škropimo z raznimi fungicidi,
se na koreninskem vratu zelo hitro pojavijo na povzročenih ranah različne
bolezni, ki žal lahko našo sadno rastlino tudi pokončajo. Hiter nasvet: Če
se nam to zgodi, naredimo v mali pršilki ustrezno mešanico škropiva na bazi
bakra in rano takoj poškropimo, jo razkužimo. Resnica je, da v naravi –
razen v puščavi, ni nobena površina gola, brez rastlin. Rastline pod krošnjo
zelo hitro »privabijo« največjega sovražnika sadnega drevja, voluharja. V
zaraščenem delu pod krošnjo se voluhar zelo dobro počuti in hitro naredi škodo
na koreninah – jih obgloda in zato rastlina propade, se posuši. Če je kolobar
brez rastlin, se voluhar »preseli« bolj stran od drevesa in zato ne dela škode.
Vedeti moramo namreč, da je voluhar nočna žival in se ponoči »sprehaja«, saj se
med rastlinami čuti varnega, če pa je kolobar čist, se boji sove, kanje ali
podlasice. Lahko torej povzamem – pod drevesom ne sadimo, oz. ne puščamo
nobenih rastlin, tudi ne narcis.