Pri nekaterih trajnicah so podzemni organi jamstvo za preživetje celo v najhujši
suši in vročini.
Tako je za takšna neugodna okolja precej odporen klasnati liatris (Liatris spicata), saj je v naravi doma po ameriških prerijah in si
v stebelnih gomoljih v tleh za hude čase nakopiči tako hrano kot tudi vlago.
Cvetna stebla so na vrtu dolgo časa lep okras, uporabimo pa jih tudi za sveže
šopke. Gomolji ostajajo po končani vegetaciji kar v tleh in zanesljivo
preživijo naše zime, kjer pa jih ogrožajo zemeljski glodavci.
Podobno se v suši
obnašajo stepske lilije (v resnici
sploh niso lilije, saj sta si rodova Eremurusin Lilium pač daleč narazen), ki so s
svojimi zvezdasto razraščenimi odebeljenimi koreninami sicer varne pred mišjo
nadlogo.
Sam imam najboljše izkušnje z več kot dva metra visokim Eremurus robusta s kremasto belimi socvetji
ter s precej nižjimi shelford križanci. Ti imajo okoli meter visoka socvetja v
beli, rumeni, oranžni do bakrasto rdečkasti barvi. Po cvetenju na višku poletja vsi nadzemni deli
popolnoma odmrejo. Prav to jim v njihovi
prvotni domovini srednjeazijskih step namreč omogoča preživetje. Sicer pa je to
zanesljivo prezimno trdna trajnica, primerna za prepustno prst.