Trajnice za vročino in sušo - Klub Gaia

Trajnice za vročino in sušo

Izidor Golob, inž. agr.

Trajnice namreč. Tiste, ki bi v senci v kratkem omagale. Ko so rastline že po naravi navajene na vročino in pogosto tudi na sušo, v vrtu z njimi glede zalivanja in senčenja ne bo težav. Tudi to je njihova prednost. Precej je takšnih, a izberimo med njimi vsaj nekatere, posebno priporočljive.

Najodpornejše so sočnice

Pri nas jih v naravi skoraj ne poznamo, če odštejemo homulice in netreske. O homulicah(Sedum) je bilo že precej napisano, netreski (rod Sempervivum) pa so vredni posebne obdelave, vendar jih tokrat vsaj omenimo. Hvaležni so zato, ker se blazinasto razraščajo v skalnjaku, po škarpah in suhozidih. S pritlikami se sami razmnožujejo in dorasle rozete tudi zacvetijo. Čeprav jih lahko delimo in presajamo prav ves čas od pomladi do jeseni, jim je najbolj všeč, če to opravimo že enkrat marca S svojimi debelolistnimi pojavami so glede na vrsto in sorto prav pestri, tako po velikosti kot po barvi. Od tujih nekoliko večjih sočnic so za skalnjak primerne nekatere vrste opuncij (Opuntia), ki so prezimno trdne. Prav priporočljivo pa jih je pozimi vsaj malo zavarovati pred mokroto, saj v svojem naravnem okolju preživljajo suhe zime.

Lampranti žarečih barv

Botanični rod nizkih plazečih sočnic je doma iz Južne Afrike in vsaj nekatere dobro prenašajo naše zime. Zanimivo je, da so te rastline odkrili sorazmerno pozno in prvi botanični opisi sodijo v leta okoli 1930. Takšna vrsta je Lampranthus spectabilis z rožnato vijoličastim  cvetjem. Druge vrste se spet ponašajo z rumenim, rdečim ali oranžnim cvetjem. Cvetenje se razpotegne na nekaj poletnih tednov, zato so zelo uporabni v sončnih in sušnih mestih v vrtu ter posodah in za okras grobov. Cvetje se odpira le v soncu, a takrat resnično zažari. Po mojih izkušnjah je ob vseh drugih lamprantih vsekakor vredno poskusiti s popolnoma odporno sorto 'Fire Spider', ki ima v cvetu zastopane kar tri barve: sredina je svetlo rožnata, preide v rdeče-oranžno in konice cvetnih lističev so žareče oranžne. V kombinaciji s homulicami in netreski je izredno opazna, le to moramo paziti, da jih druge rastline ne preraščajo. Lampranti imajo dolgo zaobljene ali skoraj igličaste  mesnate lističe, rastlina pa se širi s poleglimi poganjki, ki se sproti zakoreninjajo. Ko že nastavijo korenine, jih uporabimo za razmnoževanje, zakoreninijo pa se tudi odrezani potaknjenci. Njihovo rastišče izboljšamo Plantella zemljo Premium in kremenovimi peski.

Korenike in gomolji so varovalo

Pri nekaterih trajnicah so podzemni organi jamstvo za preživetje celo v najhujši suši in vročini.

Tako je za takšna neugodna okolja precej odporen klasnati liatris (Liatris spicata), saj je v naravi doma po ameriških prerijah in si v stebelnih gomoljih v tleh za hude čase nakopiči tako hrano kot tudi vlago. Cvetna stebla so na vrtu dolgo časa lep okras, uporabimo pa jih tudi za sveže šopke. Gomolji ostajajo po končani vegetaciji kar v tleh in zanesljivo preživijo naše zime, kjer pa jih ogrožajo zemeljski glodavci.

Podobno se v suši obnašajo stepske lilije (v resnici sploh niso lilije, saj sta si rodova Eremurusin Lilium pač daleč narazen), ki so s svojimi zvezdasto razraščenimi odebeljenimi koreninami sicer varne pred mišjo nadlogo.

Sam imam najboljše izkušnje z več kot dva metra visokim Eremurus robusta s kremasto belimi socvetji ter s precej nižjimi shelford križanci. Ti imajo okoli meter visoka socvetja v beli, rumeni, oranžni do bakrasto rdečkasti barvi.  Po cvetenju na višku poletja vsi nadzemni deli popolnoma odmrejo. Prav to jim  v njihovi prvotni domovini srednjeazijskih step namreč omogoča preživetje. Sicer pa je to zanesljivo prezimno trdna trajnica, primerna za prepustno prst.

Priporočam še nekatere

Dobre izkušnje glede  odpornosti na sušo imam še z nekaterimi trajnicami. Kot samosevec ali hoteno posejan vznikne v vsakem skalnem razporku ali tudi na gredici grobeljnik,Aurinia sasxatile. Nizka trajnica se brani pred premočnim soncem s sivo dlakavim listjem, ima pa tudi globoke korenine. Menda je ta vrsta nekoč rasla pri nas tudi v naravi, zdaj pa je le še gojena ali podivjana. Bogato češuljasta socvetja pozlatijo pomladne vrtne kotičke. Nekaj semena iz domače pridelave je dobro shraniti, saj se razmnožuje izključno s semeni, čeprav je trajnica za dve ali tri leta. Delno olesenele poganjke lahko tudi prikrajšamo in tako pomladimo.

Tudi rudbekijam zlepa ni prevroče in brez zalivanja prenesejo obdobja pripečnega poletja. To ne preseneča, saj je rod z okoli 30 vrstami doma po severnoameriških prerijah. S te celine prihaja tudi nitasta juka (Yucca filamentosa), ki pri nas ni redkost. Njeni debeli, mečasti in v rozetam podobne šope združeni listi so čvrsti in odporni, pa še v tleh so močne korenine. Dekorativni so listni šopi, posebej še visoka socvetja z belimi cvetovi. Zacveti odrasla rozeta, potem odmre, na obrobju pa so že mlade. Po naravi so vročine navajene vse možine(Eringium), ki pa so dvoletnice in so uporabne tudi za suhe šopke. Podobno nezahtevne so še sivke in vse oblike žajblja, Salvia officinalis.

Članki, ki bi vas utegnili zanimati

Za komentiranje se prijavite