Beloprsi
jež (Erinaceus europaeus), v
nadaljevanju jež, spada med ključne živalske prebivalce vrtov. Dejaven je
predvsem ponoči, zato ga lahko le malokrat vidimo. Vsakdo pa je zagotovo videl
več povoženih ježev kot živih. So namreč toploljubne živali, kajti igličasta
obleka jim ne pomeni bogve kako učinkovite toplotne zaščite.
Ko od sonca segrete asfaltirane ceste ob večerih
oddajajo toploto, se radi zatečejo nanje, da bi se pogreli, kar pa je zanje
največkrat usodno. Edina obramba ježu so bodice, ki pa mu v tem primeru ne
morejo prav nič pomagati.
Glavno hrano mu predstavljajo: talni členonožci,
mladiči glodavcev, goli polži, uspešen je tudi pri lovu na kače, tudi strupene.
V vlažnih tleh stika za deževniki in si s smrčkom iz vrtnih tal narije
deževnike, strune in ogrce. Občasno ugrizne tudi v prezrelo sadje, ki leži v
sadovnjaku. Samo v pravljicah drži, da prenaša hruške na svojih bodicah, medtem
ko mnogo ljudi naivno verjame, da to drži tudi v resnici. Jež je lahko reden
obiskovalec posode s hrano psa ali mačke, kjer ni prav nič izbirčen.
Prehranjuje se z briketirano hrano, pa tudi s kuhinjskimi ostanki. Mleko mu
škoduje, ker povzroča drisko, zato lahko posledično pogine za dehidriranostjo.
Kjer se dobro počuti
Bolj kot s hrano pa mu lahko pomagamo s postavitvijo
zatočišča. Na podeželju se jež zlahka znajde sam. Dan preživi v vznožju
skladovnice drv, se zateče v drvarnico, senik ali hlev, medtem ko v mestnih
vrtovih le stežka najde varen kotiček. Če mu postavimo hiško bodisi iz lesa,
kamna ali zložene opeke, pokrite s preprosto strešico, se bo slej ko prej
odzval na povabilo. Seveda pa ga bomo s preverjanjem pregnali, zato hiško za
ježa pustimo pri miru in je ne odpirajmo. Tudi v vznožju kompostnika se bo
dobro počutil, v zavetju trohneče organske mase bo celo uspešno prezimil. Jež
prezimi v mirujočem stanju (hibernacija). Srčni utrip in dihanje se mu takrat
zmanjšata, telesna temperatura pa se spusti na zgolj 4 stopinje Celzija. Ob
zimskih otoplitvah se lahko za krajši čas prebudi in pokuka tudi ven iz svojega
prezimovališča.
Nevarnosti
Ježa ne ogrožajo samo ceste. Tudi kemična sredstva, ki
so v rabi na vrtu, jih mnogo pokončajo, svoj konec pa najdejo tudi v vodnih
motivih na vrtovih, ki nimajo urejene plitvine, kar omogoča kopenskim živalim,
da zapustijo vodo. Jež včasih tudi zaplava, zlasti takrat, kadar je oblegan od
zunanjih zajedavcev, na primer bolh. Če po krajši kopeli, ki si jo je
privoščil, vode ne bo mogel zapustiti, se bo kajpada utopil.