Nasveti za ljubitelje vrtnarjenja

Navadna potonika

Boris Dolničar

Če želimo v naravi spoznati rastlino, ki ima v slovenski flori največje cvetove, se moramo v maju odpraviti v malo bolj suhe predele Slovenije – na Kras ali v slovensko Istro. Tu bomo na prisojnih kamnitih pobočjih prej ali slej zagledali divje rastoče navadne potonike z mogočnimi posamičnimi rožnatimi cvetovi, ki v premeru dosežejo tudi do trinajst centimetrov. Ker potoniko poznamo predvsem iz vrtov, bomo kar malce presenečeni, ko jo bomo prvič zagledali v kakšnem kraške gozdu črnega gabra in malega jesena.

Navadna potonika (Paeonia officinalis) je srednje velika, do enega metra visoka košata listopadna zelnata trajnica z velikimi, pernato deljenimi dolgopecljatimi povešenimi listi. Pritlični listi so sestavljeni iz več delov, ki so običajno ponovno deljeni v dve ali tri krpe. Spodaj so šibko dlakavi in svetlo zeleni, zgoraj pa goli in temno zeleni. Enostavni dišeči cvetovi imajo po pet večinoma neenakih čašnih listov ter med pet in deset venčnih listov, dolgih do pet centimetrov. Med številnimi rumenimi prašniki se stiskata po dva ali trije pestiči.

Različni barvni odtenki cvetov

»Barvitost cvetov navadne potonike se zaradi njene množičnosti precej spreminja. Najdemo primerke, kjer so cvetovi povsem rdeče, rožnato ali le še rahlo rožnato obarvani ali pa so že kar belkaste barve. Največ je različnih rožnatih prehodov. Velikost in število cvetov na posamezni rastlini sta prav tako zelo različna, vsekakor pa je to pogojeno s starostjo rastline. Potonike so dolgožive rastline in preživijo tudi človeka; starejše kot so, več je na njih velikih cvetov in šop – navidezni grm – se iz korenike vsako leto bolj razrašča. Čeprav na visokih kraških predelih in v slovenski Istri zime niso prav nič mile in tudi snega se tam nasuje, pa se potonike kar same zaščitijo pred mrazom. Med suho travo padejo na tla njihovi listi in tam ostanejo preko zime ter šele spomladi počasi razpadejo. To je malo, a dovolj kritja za koreniko, ki je zasidrana globje v zemlji in sega več ali manj ravno navzdol, tako da ji zmrzal ne more do živega,« opisuje posebnosti te spomladanske lepotice vodja ljubljanskega univerzitetnega Botaničnega vrta dr. Jože Bavcon.

Najbolj znana rastišča navadne potonike pri nas so kraške planote (Vremščica, Nanos, Slavnik, Čaven), mi pa smo jo občudovali na pobočju Soviča zahodno od Cola. Poleg navadne v Sloveniji uspeva le še velelistna potonika, ki je ime dobila po veliko večjih in manj deljenih listih. Zaradi zaraščanja njunega življenjskega prostora in nabiralske privlačnosti so obe vrsti v občini Sežana zavarovali že leta 1969, v vsej državi pa leta 2004.

Za komentiranje se prijavite