Ko smo po planinski
poti prišli do izrazitega praga, smo že od daleč zagledali Četrto Triglavsko
jezero, ki je z dolžino 300, širino 120 in globino 15 metrov največje in
najgloblje, zato se imenuje Veliko jezero. Ker ga je skala na zahodnem bregu v
sredini malce zožila, mu Bohinjci rečejo tudi Jezero v Ledvici.
V slabi uri smo
se nato spustili pod drevesno mejo do Petega in Šestega oziroma Dvojnega
Triglavskega jezera, kjer stoji planinska koča (1685 m). In zakaj »dvojno«:
jezeri ob nizkem vodostaju ločuje morenski nasip, kjer ob visoki vodi nastane
polmetrska plitvina in s tem eno jezero, katerega površina je 1,6 hektarja in
največja globina 7,8 metra. Zadnje, Sedmo Triglavsko jezero (1319 m), ki se
odtaja že v začetku junija in poleti segreje do 15˚C in več, leži v kotanji sredi gozda, kar mu
je dalo tudi ime Črno jezero.
Dolina Triglavskih
jezer, ki je bila že leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park, je nastala,
ko se je gmota starejših karnijskih apnencev z vzhoda narinila na mlajše,
slabše propustne jurske apnence. Če se ozremo proti jugu, vidimo na levi strani
nad melišči strme stene Zelnaric, Kopice in Tičaric, ki predstavljajo čelo tega
nariva, imenovanega Slatenska plošča, na drugi strani pa se škrapljasti
apnenčasti podi dvignejo v greben Lepega Špičja. Voda iz prvih treh jezer pod
zemljo odteka proti Trenti, iz ostalih pa proti Bohinju.
Bogastvo lepotic
Medtem ko okrog
Prvega jezera domujejo predvsem lišaji, je visokogorsko rastlinstvo nato,
zlasti od Četrtega jezera navzdol, vse bujnejše. Tako smo ob poti razen planik
občudovali tudi velecvetne divjakovce, planinske popone, brezstebelne lepnice,
kranjske kamnokreče in drugo alpsko cvetje.