Kernerjev mak - Klub Gaia

Kernerjev mak

Boris Dolničar

Če si želimo pobliže ogledati kakšno od štirih podvrst alpskega maka, ki rastejo pri nas, se moramo poleti povzpeti najmanj 1500 metrov visoko. Pri tem bomo julijski mak hitro prepoznali po belih cvetovih, saj imajo ostali trije (Kernerjev, retijski in Petkovškov mak) precej podobne rumene venčne liste, zato lahko pri slednjih dveh pride kaj hitro do zamenjave. Nobenih težav pa ni s Kernerjevim makom, ki edini od te četverice visokogorskih trajnic raste le v Karavankah in Kamniško-Savinjskih, drugi pa v Julijskih Alpah.

V začetku julija smo se iz Erjavčevega rovta nad Dovjim odpravili proti tretji najvišji gori v Karavankah, 2143 metrov visoki Kepi, katere celoten greben leži na avstrijsko – slovenski meji. Njeno strmo severno skalnato pobočje ji daje značilno piramidasto podobo. Ko smo prišli nad gozdno mejo, so nas v meglenem jutru med skalovjem in rušjem obdajale večje in manjše blazinice planinskih nageljčkov (klinčkov), srčastolistnih mračic, alpskih veles, navadnih ranjakov in nekaterih drugih cvetlic, tako da so dobre tri ure hoje s 1100 metri višinske razlike naenkrat minile. Z vrha se odpro lepi razgledi na bližnje Julijske Alpe ter prek Karnijskih Alp vse tja do Visokih in Nizkih Tur v Avstriji.

A nas tokrat niso toliko zanimali oddaljeni vršaci, marveč smo želeli čimprej priti do apnenčastih melišč na jugozahodni strani gore, na katerih sprva ni bilo opaziti kaj prida življenja. S sten se usipava grušč in na položnejšem delu pobočja se nabira bolj ali manj robato kamenje. Toda v resnici ni melišča, na katerem ne bi odgnalo vsaj nekaj visokogorskemu okolju prilagojenih rastlin. In tako je tudi tu, saj smo približno 1800 metrov nad morjem kmalu zagledali prve skupke svilnato nežnih rumenih cvetov.

Steblo nosi en cvet

Kernerjev mak (Papaver alpinum kerneri) prepoznamo po dlakavem, neolistanem in 10 do 20 centimetrov visokem steblu, ki nosi en cvet. Njegovi listi, zbrani v pritlični rozeti, so dva- do trikrat pernato deljeni ter imajo razkrečene, ozke in priostrene roglje. Večinoma so goli, le na robu zraste kakšna dlačica. Glavica je kijasta in ima običajno brazdo s petimi žarki. Cvetni popki so kimasti, ki jih ščitita po dva čašna lista, a kmalu po vzcvetenju odpadeta. Štirje široki venčni listi se z robovi prekrivajo in so razen rumene lahko tudi oranžne barve. Cvetovi, ki so široki do štiri centimetre, imajo nadraslo plodnico in mnogo prašnikov. Rastlina raztreseno porašča apnenčasta in dolomitna melišča na višini od 1500 do 2300 metrov, cveti pa julija in avgusta.

Ta lepotec Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, kakor ga imenujejo nekateri poznavalci alpske flore, uspeva tudi v Hercegovini in Črni gori. Ime je dobil po znamenitem avstrijskem botaniku Antonu Josephu Kernerju (1831 – 1898), ki je zaradi svojih znanstvenih dosežkov dobil tudi plemiški naslov (von Marilaun). Zadnjih dvajset let je bil profesor in direktor botaničnega vrta dunajske univerze.

Za komentiranje se prijavite