V začetku julija smo
se iz Erjavčevega rovta nad Dovjim odpravili proti tretji najvišji gori v
Karavankah, 2143 metrov visoki Kepi, katere celoten greben leži na avstrijsko –
slovenski meji. Njeno strmo severno skalnato pobočje ji daje značilno
piramidasto podobo. Ko smo prišli nad gozdno mejo, so nas v meglenem jutru med
skalovjem in rušjem obdajale večje in manjše blazinice planinskih nageljčkov
(klinčkov), srčastolistnih mračic, alpskih veles, navadnih ranjakov in
nekaterih drugih cvetlic, tako da so dobre tri ure hoje s 1100 metri višinske
razlike naenkrat minile. Z vrha se odpro lepi razgledi na bližnje Julijske Alpe
ter prek Karnijskih Alp vse tja do Visokih in Nizkih Tur v Avstriji.
A nas tokrat niso
toliko zanimali oddaljeni vršaci, marveč smo želeli čimprej priti do apnenčastih
melišč na jugozahodni strani gore, na katerih sprva ni bilo opaziti kaj prida
življenja. S sten se usipava grušč in na položnejšem delu pobočja se nabira
bolj ali manj robato kamenje. Toda v resnici ni melišča, na katerem ne bi
odgnalo vsaj nekaj visokogorskemu okolju prilagojenih rastlin. In tako je tudi
tu, saj smo približno 1800 metrov nad morjem kmalu zagledali prve skupke
svilnato nežnih rumenih cvetov.