Divje jagodičje

Skupna zahteva vseh jagodičastih rastlin je potreba po sončni legi in rahlo kislih tleh, zaradi česar večina divjega jagodičja raste na obrobju gozdov (malina, robida, bezeg, borovnica), na gozdnih posekah (malina) in travnikih ( jagoda). Divje jagodičje dobro uspeva tudi v visokogorju (malina, brusnica, kosmulja, rdeči ribez) in v neposredni bližini morja (robida).

Divje  jagodičje je bilo stoletja pomemben vir svežega sadja. Uporabljali so ga tudi v obliki različnih shrankov  (marmelade, sokovi, kis, žganje). Pomembno vlogo je imelo tudi v domačem zdravilstvu. Ljudje so plodove in rastline nabirali v naravnem okolju. Zaradi zmernega nabiranja se je  jagodičje ohranjalo in širilo. V sodobnem času je nabiralništvo zamenjala pridelava jagodičja, ki vključuje predvsem vrste, tipe in sorte, ki so bile preko žlahtnjenja oplemenitene v pravem pomenu besede. Tudi gojeno jagodičje odlikujejo dober okus in aroma, velika vsebnost vitaminov, mineralov in barvil, ki pomembno vplivajo na človekovo zdravje. Pogosto prevladuje mnenje, da je to kar raste v naravi mnogo bolj zdravo kot gojeno v vrtovih in intenzivnih nasadih, da so divje rastline bolj odporne na škodljivce in bolezni ter na razne negativne zunanje vplive. Žal navedene trditve držijo le pri zelo majhnem deležu rastlin. Tudi divje rastline so zelo pogosto napadene od škodljivcev in bolezni. Pomislimo samo na uši na bezgu, viruse in sušico na gozdni malini, gosenice na gozdni borovnici, pršico na robidnicah …

Pred desetletji se je večina slovenskih družin oskrbovala z divjimi malinami, borovnicami, jagodami, drenom, bezgom… Nabiralništvo je predstavljalo način življenja kmečkim in delavskim družinam. V sodobnem času se nabiralništvo razvija v dveh smereh. Na eni strani so tistih, ki divje jagodičje nabirajo za lastne potrebe, na drugi strani pa nabiralništvo,  ki nekaterim predstavlja pomemben vir dohodkov. Intenzivno nabiralništvo žal pogosto ruši ravnovesje v naravi. Z nabiranjem iz naravnega okolja jemljemo hrano živalim in s tem siromašimo pestrost (npr. divji petelin in gozdne borovnice). Z intenzivnim nabiralništvom pogosto poškodujemo rastline in rastišče. V Sloveniji je najbolj znano nabiranje gozdnih borovnic z grabljicami, ki poškodujejo brste in s tem potencialni pridelek za drugo leto. Z grabljicami prizadenemo les, oberemo zrele in nezrele plodove ter liste. Pogosto ob tem pohodimo rastline, ki si težko opomorejo.

Najbolj zastopano divje jagodičje je gozdna malina, ki raste na sončnih posekah in ob robovih gozdov. Glede na to, da malina potrebuje rahlo kisla tla, raste v večjem delu Slovenije. Malini zadoščajo zelo plitva tla, zato uspeva tudi na apnenčastih rastiščih, na katerih je pogosto zgornji plitvi sloj vsaj rahlo zakisan. Robide je manj, vendar je v Sloveniji zastopana z največjim številom vrst. Robidnice najpogosteje nabiramo na Primorskem. Gozdna borovnicaje drugo najbolj razširjeno divje jagodičje. Uspeva le na zelo kislih tleh, tako kot tudi brusnica, ki raste v visokogorju. Gozdna jagoda uspeva povsod. V Sloveniji je razširjena tudi muškatna jagoda, ki je dvodomna rastlina. Opazimo predvsem moške rastline z velikimi, lepimi cvetovi, z velikimi prašniki, ki nimajo plodov, spregledamo pa ženske rastline z manjšimi cvetovi in pozneje tudi plodovi. Bezeg uspeva povsod. Dren, glog in jerebika so drevesa ali grmi, ki so pogosto del gozdnega sestoja. Šipek, črni trn in navadni češmin pa pogosto sestavljajo mejice med travniki ali pa so na obrobju gozdov.

Nekatere rastline nabiramo kot živilo, druge pa kot zdravilne rastline, ki so pogosto v naših čajnih mešanicah, ki nas spremljajo kot napitek v zimskem času in s katerim se poleti v planinski koči okrepčamo po hudem vzponu. Divje jagodičje nas dejansko spremlja na vsakem koraku.