Pravi brinjevec je žganje iz brinovih
jagod in iz ničesar drugega. Zrele brinove jagode so pod zobmi in plaščem
trpkosti sladkaste in tega sladkorja je dovolj, da »namočene« jagode fermentirajo
in tako nastane alkohol, ki ga žganjekuhi destilirajo v žganje. Brinjevec se
tradicionalno kuha v zahodni tretjini Slovenije, in sicer je za liter brinjevca
treba nabrati vsaj osem kilogramov brinovih jagod. Brinjevec ne more biti
poceni.
Z ginom je drugače. Gin je lahko skrajno cenen anonimen alkohol,
ki je samo odišavljen z brinovo aromo. Lahko je pa drago žganje iz žganjarn z
imenom, ki delajo veliko ropota okoli
sestavin njihove pijače. V osnovi je pa vodka (žitno žganje), aromatizirana z
zelišči in žlico brinovih jagod na liter
napoja.
Če že kdo misli, da mora piti gin, si ga
lahko načara doma. To ni velika umetnost in se najde dovolj receptov za to.
Moja naloga pa je, da vas opozorim, da
ni vsak brin primeren za gin.
Po ginu je najbolj znana Anglija. Tam gori
na severu imajo v naravi precej manj drevesnih in grmovnih vrst kot jih uspeva
pri nas, toda navadni brin nam je skupen. Brinove jagode za gin rastejo tudi v
Sloveniji, in sicer na navadnem brinu (Juniperus
communis).
Navadni brin je hudo bodeč grm. Kakorkoli
se mu približujemo, vedno nas pričaka z naperjenimi iglicami. V Sloveniji ga
povezujemo s Krasom, toda domač je po vsej Sloveniji in le redno množičen.
Najbolj zanesljivo se pojavlja na opuščenih pašnikih, ki jih počasi zarašča
grmovje. Dokler je dovolj svetlobe, je brin grm, ko mu je začne zmanjkovati in se mora stegniti kvišku, postane drevo. A nikoli ni prav
visoko in košato. V gozdu ne more preživeti, ker je lačen močne, neposredne
svetlobe.
Brin je posebnost med iglavci, ker nima
storžev, temveč jagode. Za botanika so brinove jagode omeseneli storžki, a o
tej temi ne kaže cepiti dlak. Ko so zrele, in zrele so v drugem letu, so
brinove jagode temno modre. Prekriva jih poprh, tako kot zrele slive in črni
trn. Če nabiramo modre brinove jagode v naravi z močno trnastih grmov, je to
tisto pravo. To so jagode za začimbe in
jagode za brinjevec in gin.
Pozor: v primorju raste vrsta drevesastega
brina, ki ima rjave jagode. Stran od njih! Prav tako niso primerne za uživanje
jagode z okrasnih brinov, če izjemoma ne gre za sorte navadnega brina. A tudi
tu velja: če so modre in če grm grdo bode, so jagode prave.
Ne zrastejo pa jagode na vsakem brinu.
Brinove rastline so namreč ločene po spolih. Moški brini spomladi prašijo in
nato počivajo; ženski brini rojevajo jagode.
Če imamo navadni brin na vrtu, vedimo, da
je težko najti bolj skromno in trpežno rastlino za sonce in sušo. Dokler ima
sonce, je z vsem zadovoljen. Ni lačen gnoja in ko je enkrat vrasel, tudi ne
potrebuje poletnega zalivanja. A pozor:
če želite obirati jagode, se na lastne oči prepričajte, da gre pri sadiki za
žensko rastlino navadnega brina. Od samcev ni topogledno nič!
Sadjarje začetnike vedno razburi
hruševa rja, ki se pojavi v začetku poletja na listih hrušk. Kjer je na zgornji
strani lista rdeča lisa, je spodaj skrajno nenavadna nabuhlina. Bolezen navadno
nima hujših posledic za hruško.
Kjer se pojavlja hruševa rja, mora
biti v bližini brin. Pa ne navadni, temveč smrdljivi brin ali njegovi križanci.
Na sliki je poganjek najbolj pogoste sorte smrdljivega brina Juniperus sabina 'Tamariscifolia'. V
bližini sadovnjakov teh brinov ne sadimo.