Evropska gomoljčica - Klub Gaia

Evropska gomoljčica

Boris Dolničar

Avstrijski naravoslovec, jezuit Franc Ksaver Wulfen (1728 – 1805), ima zasluge, da je vznožje Tivolskega vrha (387 m) za Tivolskim gradom postalo klasično  nahajališče evropske gomoljčice, kar pomeni, da je bila prav tu odkrita in prvič opisana.

Ko je v letih 1762 in 1763 na ljubljanskem liceju poučeval logiko, matematiko in Newtonovo fiziko, je šel večkrat na sprehod do Tivolskega gradu, ki je bil tedaj v lasti jezuitskega reda. Tako je na pomlad v njegovi okolici nabral nežno belo cvetlico, jo skupaj z opisom vložil v herbarij in nanjo pozabil.

Zaprti cvetovi s semeni

Četrt stoletja pozneje, ko je že dolgo deloval v Celovcu, jo je spet odkril in kot navaja botanik dr. Tone Wraber, je barona Karla Zoisa v Ljubljani poprosil, naj mu pošlje še nekaj živih rastlin. Nato jo je proučil in leta 1789 poimenoval za gomoljasto zvezdico, saj je med zvezdicami to edina vrsta, ki ima v tleh gomoljčke. Toda leta 1957 je graški amaterski botanik Hans Schaeftlein pri njej odkril tudi cvetove, ki se ne odprejo, semena pa se v njih vseeno razvijejo, kar je značilno za vzhodnoazijski rod Pseudostellaria. Z njim se ujema še po zunanjem videzu, koreninskih gomoljčkih in srčasto oblikovanih venčnih listih. Zato jo je Schaeftlein iz rodu zvezdic prenesel v rod gomoljčic, v katerem jo je kot edino vrsto, ki uspeva v Evropi, krstil za evropsko gomoljčico (Pseudostellaria europaea).

Pogoji rasti

Raste na vlažnih in svetlih tleh v hrastovih in gabrovih gozdovih, kjer njeni suličasti listi tvorijo manjše ali večje zelene preproge, visoke do 20 centimetrov. Opazujemo jo lahko od marca do konca maja, nakar jo pri življenju ohranjajo le podzemni deli in semena. V drugi polovici aprila se iz popkov razvijejo številni beli cvetovi v obliki zvezdic. Tako je bilo tudi ob našem obisku na rastišču za Tivolskim gradom, ki se je ohranilo do danes in je posebej zavarovano, kar pomeni, da se v tem gozdu lahko gospodari le v sušnem obdobju in izven časa njenega razvoja.     

Evropska gomoljčica je razširjena na vzhodnem in južnem obrobju Alp, od graške, čez celovško in ljubljansko kotlino do Gorice. Najjužnejša nahajališča so v okolici Karlovca, najzahodnejša pa na južnem vznožju Monte Rose v Lombardiji. V Sloveniji jo najdemo še na Gorenjskem, ob reki Krki, v Krakovskem gozdu, v okolici Maribora, Celja in Ptuja. Njeno klasično nahajališče za Tivolskim gradom sodi od leta 1984 v Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki se razteza na severozahodnem obrobju Ljubljane. Za to območje je značilna močvirska in barjanska flora, samonikla gozdna vegetacija in tesna povezanost z mestnim parkom. Evropska gomoljčica in njeno klasično nahajališče sta slovenski naravni spomenik.

Za komentiranje se prijavite