Tevje

»Tisto, kar pri rastlini daje vtis cveta, je le navidezen cvet, tako imenovani pacvet. V resnici so cvetovi drobni, rumeni in združeni v zelo stisnjen kobul. Večinoma so na obodu le moški cvetovi, torej imajo razvite samo prašnike, medtem ko so notranji dvospolni (imajo prašnike in pestiče), ogrinjalni zeleni listi pa v tem primeru navideznega cveta igrajo vlogo venčnih listov. Vse skupaj je potemtakem socvetje, saj gre za skupek mnogih cvetov, ki jih obdajajo še podporni listi. Velikokrat se zgodi, da iz posušene trave in odpadlega listja najprej pokukajo na plan samo ta socvetja in se šele kasneje razvijejo svetleči, dlanasto deljeni tri- do petkrpi pecljati listi, ki izraščajo iz plazeče se korenike. Gre za edinega predstavnika tega rodu,« pojasnjuje vodja Botaničnega vrta Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Jože Bavcon in poudarja, da bi morali to spomladansko cvetlico bolj ceniti, saj kar vabi, da jo obiščemo v naravi in se naužijemo njene rumeno-zelene lepote.

Tevje (Hacquetia epipactis) spada v družino kobulnic in je ena od tistih zgodnje spomladanskih rož, ki zacvetijo še preden ozelenijo krošnje listavcev. Deset do petindvajset centimetrov visoka rastlina se je v začetku aprila tudi ob vznožju Polhograjske gore sončnim žarkom nastavljala v družbi trobentice, spomladanske torilnice, jetrnika, podlesne vetrnice, pasjega zoba in drugih znanilk prebujajoče se narave. Najbolje uspeva na zmerno vlažnih, apnenčastih tleh od nižin do višjih predelov. Najbujnejše šope rastlin najdemo tam, kjer je veliko razpadlega listja, torej svežega humusa. Razen v Sloveniji je tevje razširjeno do vzhodnih Alp, hrvaških planin in zahodne Bosne, najdemo pa ga še v severnih Karpatih in na jugu Poljske.

Rastlino so botaniki poznali že v 16. stoletju, dokončno znanstveno ime pa je dobila leta 1830. Zaradi njegovega bogatega cvetenja in pokrovnosti tal so tevje v severnejših deželah, zlasti v Veliki Britaniji, kjer sicer ne raste, že zelo zgodaj začeli uporabljati za zasaditev v vrtovih.