Domki za divje opraševalke - Klub Gaia
Slovenian
Nasveti za ljubitelje vrtnarjenja
Revija Gaia Naredi vrt

Domki za divje opraševalke

Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Svetovni dan čebel je bila spet priložnost, ko so strokovnjaki ljudem pojasnjevali, kako pomembni so opraševalci za rodnost sadnega drevja, plodovk in mnogih drugih vrtnin. Glavna opraševalka je medonosna čebela, ki pa ni edina. Dobrodošla pomoč sadjarju in vrtnarju pri opraševanju so tudi divje čebele.

Čebele razumejo jezik hrane in pijače. Nabirajo cvetni prah in srkajo medičino iz cvetov in s primerno ponudbo cvetočih rastlin jih lahko navadimo na svoj vrt. Če bodo imele čebele jesti in piti od pomladi do jeseni, bodo ves ta čas spotoma opraševale tudi sadne in zelenjavne rastline.

Drugi jezik, ki ga čebele dobro razumejo, je jezik želja po mirnem kotičku za gnezdece. V velikih družinah in v panjih živi samo medonosna čebela. Družinsko življenje imajo še čmrlji, medtem ko je velika večina divjih čebel samotark. Živijo vsaka zase in same, brez pomoči skrbijo za zarod. Imenujemo jih čebele samotarke. Prav te čebele samotarke, ki so odlične opraševalke, lahko na vrt pritegnemo s primernimi domki. Kako to naredimo, preberite v članku.

Čebele samohranilke

Materinski dom čebel samotark za ohranjanje zaroda.
Materinski dom čebel samotark za ohranjanje zaroda.

Če pustimo tokrat čmrlje ob strani, za divje čebele samotarke velja, da so same za vse. Enkrat v življenju se srečajo s samcem, za katerega se izkaže, da je popoln trot, s katerim si nimajo kaj pomagati. Zarod morajo vzrediti same. To naredijo tako, da jajčece odložijo v primerno kamrico, zraven odložijo zalogo hrane za ličinkine otroške dneve, rečejo zbogom in odletijo. Nato poiščejo drugo kamrico, vanj odložijo  drugo jajčece, prinesejo hrano – in gredo ponavljat vajo. Vsako jajčece v svojo otroško sobo. Do 30-krat.

Otroške sobice so lahko rov, ki ga samotarka izkoplje v zemljo, nekatere samohranilke uporabijo prazno polžjo hišico, večina pa jih išče rove v lesu ali votla rastlinska stebla. In prav slednji dve želji lahko samotarkam s prav malo truda uresničimo. Rove v lesu izvrtamo v kos suhega, nerazpokanega bukovega lesa. Pri tem bodimo pozorni na to, da so luknje različno široke. Uporabimo različne svedre, da bodo rovi široki od 2 do 11 mm. Rovi naj ne bodo samo nakazani, naj bodo tudi globoki nekaj centimetrov. In gladko izvrtani, z nerazcefranimi ustji ter čisti žagovine.

Drug pripomoček  je kratka butarica iz stebel trstičja (Phragmites australis). V naravi stoji trstičje pokonci in tudi divje čebele raje uporabijo butarico, ki stoji, ne takšno, ki leži. Leseno klado z izvrtanimi rovi, butaro iz trstičja in kos opeke z majhnimi luknjami lahko združimo v lično hišico, o katerih se zadnja leta veliko govori in so tudi naprodaj kot »hoteli za žuželke«. So predvsem za čebele samotarke in v resnici niso nobeni hoteli. Še najmanj hoteli za zloglasni »popoldanski počitek«! Za povrh kupljeni pogosto ostanejo prazni, ker so narobe izdelani: luknje v opeki so preširoke, trstičje leži, namesto da bi stalo, les je smrekov in luknje v njem neustrezne. Naredimo raje sami!

Vsak rov v lesu in vsaka votla trstika lahko postane gnezdilna celica enega samotarkinega potomca. K jajčecu samica odloži odmerek cvetnega prahu, ki ga je dovolj, da se ličinka z njim hrani in raste, dokler se ne zabubi. Samotarka mora zarod nahraniti sama. Zato je samohranilka, hotel pa ni noben hotel, temveč materinski dom.

Kot Aida – živa zazidana

Slovita opera Aida se konča tako, da se pusti junakinja živa zazidati v grob. Čebela samotarka vsakega svojega mladiča živega zazida. Vhod rova zamaže z blatom ali celo zapahne s kamenčkom. S tem mladiča zavaruje pred plenilcem in hkrati je to poslednje dejanje materinske ljubezni. Vsaka luknjica v materinskem domu, ki je zaprta, je zasedena. Jajčece se bo izleglo sámo, ličinka bo jedla, kar ji je mati pustila za brašno, se zabubila in praviloma do naslednje pomladi ali poletja ostala zabubljena. Nato kot odrasla žival odpahne vhod in zleti v svet.

Kam gnezdilno pomoč postavimo, da pritegnemo čebele? Na suho, osončeno mesto, do katerega se z lahkoto prileti In če čebele samotarke vabimo na vrt, naj bo ves vrt naravi prijazen. Odpovejmo se pesticidom. Namesto sterilne angleške trate in »cipres« imejmo cvetoči travnik in živo mejo iz cvetočih in plodonosnih grmovnic. Ko sadimo cvetje, mislimo na čebele in poskrbimo tudi za prve in pozne paše. Ne moremo pričakovati, da nam bodo divje čebele opraševale naše gojene rastline »na žvižg«. Vse leto naj jim bo naš vrt dom in restavracija.

Kakšne je korist od divjih čebel? Pri opraševanju velika! Ena sama lahko na dan obleze po 5.000 cvetov in jih opraši. Cvetni prah pogosto nosijo na trebuščku, zato se bolj temeljito drsajo ob občutljive cvetne dele. Letajo tudi ob slabem vremenu in nekatere pri nižjih temperaturah kot medonosne čebele. Če bodo zaradi zdravstvenih težav in podnebnih sprememb medonosne čebele še naprej nazadovale, bomo še bolj odvisni od pomočnic, ki zdaj opravljajo še stransko vlogo.

Za komentiranje se prijavite