Eko ukrepi za dobro vsakoletno rodnost

Sadno drevje je razmeroma smooskrbno s hranili in vodo, a plodovi vseeno »odnesejo« z drevesa določeno količino hranil, zato je potrebno ta hranila vsako leto nadomestiti. V eko pridelavi so ta hranila večinoma naravnega porekla, vsa so ustrezna – tudi predelana, saj so kontrolirana v postopkih predelave. Pri dognojevanju pa moramo biti natančni, ker mora rastlina ta naravna gnojila večinoma še »pripraviti«, da jih lahko uporabi. Za gnojenje uporabljamo dobro uležan hlevski gnoj, zrel kompost, ki ga lahko naredimo sami, govejo gnojnico, briketirana gnojila. Vsa ta gnojila moramo obvezno razsuti pod rastlino že jeseni, da se vse skupaj predela in pripravi za spomladansko prehrano rastline. Predvsem dušik kot gnojilo, ki pomaga rastlini pri rasti, se od jeseni do pomladi lepo mineralizira. Izjema je gnojnica, ki pa je rastlini takoj na voljo. Gnojila vedno razporedimo na tleh na tako površino kot jo »pokriva« krošnja drevesa.

Obrezovanje dreves opravimo v marcu ali tam nekje do brstenja, nič prej. O obrezovanju se je potrebno vseskozi poučevati, predvsem pa je pomembno, da drevo z rezjo uravnotežimo v rasti in rodnosti. To pomeni, da drevo vseeno malo raste in vsako leto tudi obrodi. Med najbolj pomemben del vzgoje in obrezovanja drevesa pa sodi določitev prave višine in obsega drevesa.

Pod krošnjo naj bo »kolobar« brez plevelov, trave, v širini vsaj 60 – 70 cm. Vse rastline, ki rastejo tik ob drevesu, močno »kradejo« vodo in hranila, ki jih tako drevesu manjka, kar se lepo vidi v manjši rasti, drobnejših plodovih. Pod zapleveljenim kolobarjem pod krošnjo se zelo rad zadržuje voluhar. Z obdelovanjem voluharja »prisilimo«, da se oddalji od drevesa in nam tako ne dela škode. Mogoče še najpomembneje pa je, da drevo ob košnji ne poškodujemo in tudi košnja je bistveno lažja. Vse te rane, ki jih naredimo na delu tik ob zemlji so zelo velikokrat vzrok celo za propadanje drevesa. Pri eko pristopu oskrbe dreves lahko »čistimo« kolobar pod krošnjo na dva načina. Kolobar lahko redno okopavamo, odstranjujemo že mlade plevele, po vsakem dežju razrahljamo skorjico, ki nastane na zemlji in tako preprečimo preveliko izhlapevanje vode iz tal. Drugi način »čistega« kolobarja pod krošnjo pa je zastirka, ki jo lahko delamo iz pokošene trave, sekancev, skratka iz vsakega materiala, ki potem počasi razpada, se spreminja v hranilo za drevo, zadržuje vlago in v debelini 10 cm preprečuje rast plevelov. Zastirka je čudovita za drevo in njegovo življenje, žal pa tudi za voluharja, ki je pod zastirko lepo skrit in se tam krasno počuti. Če je voluhar prisoten v našem vrtu, zastirke ne delamo.

Če je plodov na drevesu preveč, so jeseni drobni in slabega okusa. Tako velika količina plodov drevo »izčrpa« in je zato naslednje leto prazno. To preprečujemo z ročnim redčenjem plodičev, in sicer že ko so plodiči debeli okoli 15 mm. Plodiče »razvrstimo« na 8 – 10 cm in puščamo vedno po en plodič – vedno najlepšega. Opravilo je resda zelo zamudno, a drevo nam to vrne jeseni, ko nas obdari s krasnimi plodovi, predvsem pa nas zaradi tega opravila nagradi tudi z obilnim cvetenjem naslednje leto. Redčenje plodičev ima zelo pozitiven vpliv tudi na zmanjševanje črvivosti plodov, saj z redčenjem »osamimo« vsak plod in tako ni dotikanja med plodovi, kjer zavijač najraje odlaga jajčeca.