Gnojenje
Sadno
drevje je razmeroma smooskrbno s hranili in vodo, a plodovi vseeno »odnesejo« z
drevesa določeno količino hranil, zato je potrebno ta hranila vsako leto
nadomestiti. V eko pridelavi so ta hranila večinoma naravnega porekla, vsa so ustrezna
– tudi predelana, saj so kontrolirana v postopkih predelave. Pri dognojevanju
pa moramo biti natančni, ker mora rastlina ta naravna gnojila večinoma še
»pripraviti«, da jih lahko uporabi. Za gnojenje uporabljamo dobro uležan
hlevski gnoj, zrel kompost, ki ga lahko naredimo sami, govejo gnojnico,
briketirana gnojila. Vsa ta gnojila moramo obvezno razsuti pod rastlino že
jeseni, da se vse skupaj predela in pripravi za spomladansko prehrano rastline.
Predvsem dušik kot gnojilo, ki pomaga rastlini pri rasti, se od jeseni do
pomladi lepo mineralizira. Izjema je gnojnica, ki pa je rastlini takoj na
voljo. Gnojila vedno razporedimo na tleh na tako površino kot jo »pokriva«
krošnja drevesa.
Obrezovanje
Obrezovanje
dreves opravimo v marcu ali tam nekje do brstenja, nič prej. O obrezovanju se
je potrebno vseskozi poučevati, predvsem pa je pomembno, da drevo z rezjo
uravnotežimo v rasti in rodnosti. To pomeni, da drevo vseeno malo raste in
vsako leto tudi obrodi. Med najbolj pomemben del vzgoje in obrezovanja drevesa
pa sodi določitev prave višine in obsega drevesa.
Okopavanje
Pod
krošnjo naj bo »kolobar« brez plevelov, trave, v širini vsaj 60 – 70 cm. Vse
rastline, ki rastejo tik ob drevesu, močno »kradejo« vodo in hranila, ki jih
tako drevesu manjka, kar se lepo vidi v manjši rasti, drobnejših plodovih. Pod
zapleveljenim kolobarjem pod krošnjo se zelo rad zadržuje voluhar. Z
obdelovanjem voluharja »prisilimo«, da se oddalji od drevesa in nam tako ne
dela škode. Mogoče še najpomembneje pa je, da drevo ob košnji ne poškodujemo in
tudi košnja je bistveno lažja. Vse te rane, ki jih naredimo na delu tik ob
zemlji so zelo velikokrat vzrok celo za propadanje drevesa. Pri eko pristopu
oskrbe dreves lahko »čistimo« kolobar pod krošnjo na dva načina. Kolobar lahko
redno okopavamo, odstranjujemo že mlade plevele, po vsakem dežju razrahljamo
skorjico, ki nastane na zemlji in tako preprečimo preveliko izhlapevanje vode
iz tal. Drugi način »čistega« kolobarja pod krošnjo pa je zastirka, ki jo lahko
delamo iz pokošene trave, sekancev, skratka iz vsakega materiala, ki potem
počasi razpada, se spreminja v hranilo za drevo, zadržuje vlago in v debelini
10 cm preprečuje rast plevelov. Zastirka je čudovita za drevo in njegovo
življenje, žal pa tudi za voluharja, ki je pod zastirko lepo skrit in se tam
krasno počuti. Če je voluhar prisoten v našem vrtu, zastirke ne delamo.
Redčenje plodičev
Če
je plodov na drevesu preveč, so jeseni drobni in slabega okusa. Tako velika
količina plodov drevo »izčrpa« in je zato naslednje leto prazno. To
preprečujemo z ročnim redčenjem plodičev, in sicer že ko so plodiči debeli
okoli 15 mm. Plodiče »razvrstimo« na 8 – 10 cm in puščamo vedno po en plodič –
vedno najlepšega. Opravilo je resda zelo zamudno, a drevo nam to vrne jeseni,
ko nas obdari s krasnimi plodovi, predvsem pa nas zaradi tega opravila nagradi
tudi z obilnim cvetenjem naslednje leto. Redčenje plodičev ima zelo pozitiven
vpliv tudi na zmanjševanje črvivosti plodov, saj z redčenjem »osamimo« vsak
plod in tako ni dotikanja med plodovi, kjer zavijač najraje odlaga
jajčeca.