Gojenje in pridelava
Zemeljski mandelj je rastlina, ki
ljubi vlago. To je skupno vsem predstavnikom iz družine ostričevk. Kot okrasna
rastlina bo uživala ob robu ribnika skupaj s šaši in rogozi, vendar v našem
podnebju ne bo prezimila na prostem. Če jo boste gojili za pridobivanje užitnih
gomoljčkov, priporočam gojenje na vrtu, v bližini zalivalne cevi. Poskrbite za
dobro obdelano 30 cm globoko plast tal, rastline lahko sadite tudi na grebene,
tako da je med posameznimi vrstami grebenov prostor za namakanje. Ob koreninah
rastline tvorijo 1 do 2cm velike oreščke, ki so pravzaprav gomoljčki. Največ se
jih razvije v zgornjih desetih centimetrih pod površjem tal. V peščenih tleh se
korenine najmanj oprimejo kamenčkov, ki so velika ovira pri čiščenju in
uživanju podzemnih gomoljčkov. V poskusnem nasadu smo rastline zasadili v
obliki sadik, 20 cm narazen. Zrasle so med 30 in 40 cm v višino, vsaka je dala
dobri dve pesti 'pridelka'. Proti koncu oktobra smo jih izkopali in gomoljčke
presortirali. Večje smo shranili za pripravo sadilnega materiala za drugo leto.
Sadike smo pripravili tako, da smo gomoljčke čez noč namočili v vodi in
naslednji dan posadili v manjše lončke, po tri ali štiri skupaj. Uporabili smo
substrat za presajanje. Čas, ki ga rastlina rabi, da iz semena zraste sadika,
je nekje med 6 in 8 tednov. Sadike posadimo na prosto, ko mine nevarnost
spomladanske pozebe. Čeprav rastlina v naravnem okolju prenese tudi krajša suha
obdobja, je za dober pridelek pomembno redno zalivanje skozi vso rastno sezono.
Uporaba
V Španijo, natančneje v
Valencjio, je zemeljski mandelj pripotoval skupaj z arabskimi priseljenci. Tam ga,
poleg ostalih dežel na Bližnjem Vzhodu in v Afriki, gojijo še danes, predvsem
zaradi užitnih podzemnih gomoljčkov. Iz njih pridobivajo sladko, mleku podobno
pijačo 'horchata'. Lahko jih uživamo tudi surove, so hrustljavi in imajo
prijeten oreškast okus, ki spominja na mandlje. Posušene lahko zmeljemo v moko
in jo dodajamo pri pripravi slaščic.