Raste na apnenčastih tleh
Močno razrasel grm dlakavega sleča je gosto in enakomerno
olistan s premenjalno razporejenimi enostavnimi, eliptičnimi do suličastimi, usnjatimi
listi, ki so dolgi 2 - 3 cm, pecljati in celorobi. Zgornja stran listov je
bleščeča in temno zelena, spodnja pa svetlo zelena in porasla z redkimi
žleznimi luskami. Na robu listne ploskve so štrleče resaste dlake, po katerih
je rastlina dobila vrstno ime. Listi so na vrhu poganjka običajno precej
zgoščeni.
Dlakavi sleč raste na apnenčastih tleh. Na višji nadmorski
višini ga najdemo na bolj sončnih in pred vetrom zavarovanih rastiščih, v
nižjih predelih pa uspeva po senčnih in vlažnih pobočjih, na katerih dolgo leži
sneg. To moramo upoštevati tudi tedaj, kadar ga gojimo kot okrasno grmovnico v
vrtovih ali skalnjakih, pri čemer se lahko zaneseno na njegovo trdoživost, saj
dobro prenaša nizke temperature in večje obtežitve s snegom.
V Sloveniji so njegova najljubša rastišča v alpskem in
predalpskem svetu ter na visokih kraških planotah v dinarskem območju. Tako ga
je največ v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, posamična
nahajališča pa so tudi na Snežniku, Kočevskem, Gorjancih, Boču, Donački gori, ob
Idrijci in zgornji Kolpi in še kje. Ta samonikla rastlina, ki vsebuje tako
zdravilne kot strupene snovi, ima tudi več ljudskih imen, med drugim:
bljuvanec, burja, dlakavi dragomastnik, gričevnik, hudičele, kapelčovje, žiženjpanj.