Dlakavi sleč - Klub Gaia

Dlakavi sleč

Boris Dolničar

Malo je verjetno, da na planinskih poteh v slovenskih gorah, na nadmorski višini nad 1200 metrov, v poletnem času ne bi naleteli na vednozelen grm z živo rožnatimi cvetovi, ki mu po njegovem rodovnem imenu najpogosteje rečemo kar rododendron, čeprav je njegovo pravo botanično ime dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum).

Ta je od treh slečev (druga dva sta rjasti in rumeni sleč), ki rastejo pri nas, resda najbolj pogost, a nas vsakič navduši s svojimi čudovitimi socvetji.

V lanskem poznem poletju se je zgodilo tudi nam, ko smo se s Košutnikovega turna (2133 m) spuščali proti planini Zgornja Dolga njiva in so nam v pasu ruševja na zaraščenih meliščih korak zaustavili komaj kakih osemdeset centimetrov visoki grmički dlakavega sleča z zvonastimi cvetovi, ki so bili sicer že v zatonu, a še vedno privlačni. Pet rožnatih cvetnih listov, ki so lahko različnih odtenkov, je zraslih v lijakast cvet s premerom do 1,5 centimetra, z nadraslo plodnico in desetimi prašniki. Tri do deset pecljatih cvetov je združenih v kobulast grozd. Plod je olesenela glavica, v kateri je veliko drobnih rjavkastih semen.

Raste na apnenčastih tleh

Močno razrasel grm dlakavega sleča je gosto in enakomerno olistan s premenjalno razporejenimi enostavnimi, eliptičnimi do suličastimi, usnjatimi listi, ki so dolgi 2 - 3 cm, pecljati in celorobi. Zgornja stran listov je bleščeča in temno zelena, spodnja pa svetlo zelena in porasla z redkimi žleznimi luskami. Na robu listne ploskve so štrleče resaste dlake, po katerih je rastlina dobila vrstno ime. Listi so na vrhu poganjka običajno precej zgoščeni.

Dlakavi sleč raste na apnenčastih tleh. Na višji nadmorski višini ga najdemo na bolj sončnih in pred vetrom zavarovanih rastiščih, v nižjih predelih pa uspeva po senčnih in vlažnih pobočjih, na katerih dolgo leži sneg. To moramo upoštevati tudi tedaj, kadar ga gojimo kot okrasno grmovnico v vrtovih ali skalnjakih, pri čemer se lahko zaneseno na njegovo trdoživost, saj dobro prenaša nizke temperature in večje obtežitve s snegom.

V Sloveniji so njegova najljubša rastišča v alpskem in predalpskem svetu ter na visokih kraških planotah v dinarskem območju. Tako ga je največ v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, posamična nahajališča pa so tudi na Snežniku, Kočevskem, Gorjancih, Boču, Donački gori, ob Idrijci in zgornji Kolpi in še kje. Ta samonikla rastlina, ki vsebuje tako zdravilne kot strupene snovi, ima tudi več ljudskih imen, med drugim: bljuvanec, burja, dlakavi dragomastnik, gričevnik, hudičele, kapelčovje, žiženjpanj.

Za komentiranje se prijavite