Kako do bogatega pridelka marelic

Za sajenje kupimo sadiko v sadjarski drevesnici. Izberemo šibo, saj je nadaljnja vzgoja drevesa tako lažja in prilagojena našim zahtevam. Po sajenju šibo prikrajšamo na višini 90 cm, če je sadika posajena ob steni in 1,2 m visoko, če bomo vzgajali samostojno drevo. Ta višina je pomembna zato, ker so pozneje veje v spodnji etaži dolge tudi 3 – 4m in le tako »dvignjene« veje nam omogočajo nemoteno delo pod krošnjo – košnja trave, obiranje… Ko so novi poganjki dolgi 20 – 30 cm, jih že zelo previdno upognemo v skoraj vodoraven položaj. Zakaj je to pomembno? Tako odprti kot izraščanja bodoče veje preprečuje lomljenje zaradi snega, žleda ali pridelka. Z upogibanjem v bolj vodoraven položaj tudi zaviramo rast, saj je znano da navpičen poganjek bolj raste kot vodoraven in da vodoraven poganjek bolj rodi. Za upogibanje uporabimo vrvico ali si pomagamo z zobotrebcem. Nikoli ne obešamo na poganjek raznih uteži, saj se nam obtežen poganjek zelo hitro odlomi.

Če vzgajamo marelico ob steni, je priporočljivo narediti žično oporo v več etažah – nanizamo jih na ~ 0,8 m narazen. V drugem letu prikrajšamo navpični poganjek – vrh, na višini ~ 0,8 – 1 m visoko. Z rezjo vrha prisilimo sadiko v razraščanje – vzgojimo drugo etažo. Stranske poganjke prikrajšamo za tretjino. Poganjek se bo lepo obrastel in pričel nastavljati cvetne brste. Z vzgojo sadike se ukvarjamo 3 – 4 leta, vse dokler drevo ne zraste do želenega obsega.

Pri marelici je tako kot pri vsakem sadnem drevju zelo pomembna vzgoja in oblikovanje krošnje. Zelo pomembna je določitev zadostnega in ustreznega prostora. Večinoma gojimo marelico ploščato ob steni, pa tudi kot samostojno drevo. Ker raste dokaj bujno, je pomembno upoštevati, da rabi dovolj prostora. Ob steni namenimo drevesu vsaj 6 – 8 m v širino in 4 – 5 m v višino. V kolikor  drevesa ne želimo spustiti tako visoko, mu moramo nameniti več prostora v širino,  tudi do 10 m, saj se tako izognemo preveliki bujnosti in nepotrebni vsakoletni rezi. Z rezjo, predvsem v omejenih pogojih rasti, drevo vseskozi nadziramo in  skrbimo, da je uravnoteženo med rastjo in rodnostjo. Ko drevesu namenimo  dovolj prostora, je vsakoletna rez čudežno malenkostna, rodnost pa velika in redna. Če smo se odločili za samostojno drevo, mora imeti možnost rasti vsaj do 6 m premera, v višino pa ga spustimo do 5 m visoko. Za obvladovanje tako visokega drevesa potrebujemo dobro, stabilno lestev. Naj še enkrat poudarim, da z rezjo drevesa ne moremo »držati« nizko, saj ima marelica kar močen potencial rasti.

Odraslo drevo v polni kondiciji vsako leto požene veliko novih poganjkov – tako vodoravnih kot navpičnih. Da je drevo ustrezne oblike, ga redno obrezujemo. Rez marelice opravljamo v dveh delih. Ko marelice oberemo, je najprimernejši čas za poletno, zeleno rez. Pri tej rezi izrezujemo, mogoče celo »potrgamo« večino navpičnih poganjkov ki izraščajo s hrbta vej. Odstranimo predvsem tiste poganjke ki so največji. Z odstranjevanjem teh navpičnih poganjkov vzpodbujamo razvoj stranskih poganjkov, na katerih se razvijejo cvetni brsti. Z zeleno rezjo tudi »zračimo« in osvetlimo notranjost krošnje. Rezi se vedno lotimo, ko je vreme suho, saj se tako vse rane lepo zasušijo in ni nevarnosti okužbe z različnimi boleznimi.

 Spomladi je čas za temeljno, zimsko rez. Nikoli ne hitimo in opravimo rez nekako v začetku marca, ko je suho in razmeroma toplo vreme. V tem času je krošnja lepo pregledna. Pri tej rezi izrežemo navpične poganjke in to vedno v celoti – nikakor ne puščamo čepov. Iz teh bi nam izraščalo še več novih navpičnih poganjkov. V vrhu je teh poganjkov več, zato je tam rez in izrezovanje močnejše. Tu vedno pustimo vodoraven, roden poganjek, ki bo lepo zaviral pretirano rast.

Z rezjo marelice smo žal opravili le del opravil na drevesu. Največji problem marelice je žal bolezen cvetna monilija, ki povzroča marelici največ problemov, zato ne pozabite na škropljenje v času cvetenja. Žal lahko tudi kap povzroči propad drevesa. O tem problemu pa več drugič.