Mišja družina na večerji

Medtem, ko je bila hiša prazna, so po njej kraljevale neljube živalice, sicer majhne, nekaterim celo simpatične, razposajene in zvite tatice – miši. Njihov obisk in gostijo, ki so jo imele, lahko hitro ugotovimo po očitnih znakih (iztrebkih, nagriženi hrani, predmetih, neprijetnem vonju po urinu). Lahko so se v tem času tudi že udomačile in pričele razmnoževati.

Že od nekdaj, kjerkoli si je človek ustvaril bivališče v mestu ali na podeželju, se pojavljajo ti mali glodavci in brezskrbno živijo od tega, kar si je človek pridelal, nakupil in shranil v kleti, shrambi, poljski lopi.

Veliko stvari, ki jih ne jedo, zgrizejo iz objestnosti in potrebe obrabljanja zob, nekatere pa uporabijo za izgradnjo gnezda. Dosti hrane in površin onesnažijo z urinom in iztrebki. Ker so aktivne predvsem ponoči, lahko s svojim tekanjem motijo tudi naš spanec. Miši se, kakor vsi glodavci, zelo hitro plodijo. Skotijo pet do šestkrat na leto 4 - 6, tudi po 8 in več mladičev. Zaradi tega se ob izobilju hrane in odsotnosti naravnih sovražnikov lahko hitro razmnožijo do velikih razsežnosti populacije in pojava epidemij.

Med najškodljivejše in najpožrešnejše štejemo poljske miši, ki se ob toplih zimah hitro množijo in uničujejo poljske in vrtne pridelke. Vdirajo v naše prostore, kjer hranimo pridelke in povzročajo škodo.Njihovi naravni sovražniki so: sove, kanje, postovke, dihurji podlasice, kune in domače mačke. Ker smo ljudje naravne sovražnike skoraj iztrebili, domače mačke zaradi umetne hrane miši sploh ne poznajo, vsake toliko nastopi problem v naših bivalnih okoljih.

Takrat moramo poseči po resnih metodah, med katere sodi tudi deratizacija, to je postavljanje zastrupljenih vab. Vse novejše vabe so varne za okolico, za ljudi in domače živali, če jih uporabljamo po navodilu proizvajalca.