K njemu smo se odpravili sredi avgusta in
z glavne ceste med Tolminom in Kobaridom zavili na most čez Sočo v vas Kamno. Od
tod smo se po ozki asfaltirani cesti vzpenjali proti Vrsnemu in se kmalu
pripeljali do desnega odcepa, ki nas je vodil v gručasto vasico Selce,
prislonjeno na pobočje najnižjih obronkov Krna. Tu smo pustili avto in sledili
kažipotu po travnatem kolovozu rahlo navzgor čez pašnik do gozda, po katerem smo
se po ozki stezi preko strmega terena spuščali v grapo Malenščka. Ko smo ga
prečkali, sta nas usmerjevalni tabli pri grobu neznanega ruskega vojaka
opozorili, da nas bo leva pot pripeljala do slapa Brinta, desna pa do našega
tokratnega cilja – Gregorčičevega slapa. Do tja se je steza najprej nekoliko
vzpela, nato pa se je rahlo spustila proti meliščem. S poti smo na nekaterih
mestih lahko opazovali oddaljen bel pramen slapa, sčasoma pa je tudi njegovo
bučanje postajalo vse glasnejše.
Visoko nad strugo Volarje smo še malo
poplezali prek strmega skalnega roba (pri čemer nam je na dveh mestih bila v
pomoč tudi napeljana vrv) in že smo bili pod mogočnim slapom. Potok Volarja
teče sprva skozi kratka korita, nakar slikovito pada po skoraj navpičnem skalnem
žlebu v tolmun. V poletnem sušnem obdobju nas je presenetila razkošna vodnatost
prvega in najvišjega slapa na tem potoku, ki se lahko prav po teh značilnostih
- vodnatost in višina – mirno primerja s precej bolj znanimi in obiskanimi
slapovi na Slovenskem; nekoliko težavnejši dostop v zadnjem delu poti pa zagotavlja,
da pod njim ni nikoli večje gneče. Potok Volarja nato v svojem divjem toku
proti Soči ustvari še nekaj manjših slapov, med katerimi je najbolj znan
spodnji Gregorčičev slap.
Ob poti in okoli tolmuna smo opazili nekaj
značilnega rastlinja, med drugim so tedaj cveteli vrbovolistni primožek,
rušnata zvončnica in navadna ciklama. Vrh poganjkov se na pokončnem steblu
primožka običajno razvije en sam košek rumenjakovo rumenih cvetov, premera 3 -
5 cm. Na vsakem steblu zvončnice je več kimastih modrih cvetov, ki so na vrhu
razločno zoženi. Nenavadno oblikovani, nazaj zavihani venčni listi vijoličastih
cvetov ciklame nikakor ne ustrezajo predstavi o jegličevkah, med katere sicer
spada.