Škrlatnordeča kukavica

Orhideje, sicer rastline tropskih krajev, so slovensko ime kukavičevke dobile po pogostnem rodu kukavic, ki cvetijo v času, ko se oglašajo kukavice.

Škrlatnordeča kukavica (Orchis purpurea) uspeva na pustih, a s humusom bogatih, zmerno suhih, globokih tleh na bazični podlagi. Najraje zacveti v polsenci, na toplih legah. Njena najljubša rastišča so svetli listnati gozdovi, robovi gozda in grmovje na suhih travnikih. Pri nas raste predvsem na Krasu in v primorskih predelih, kjer je običajno po več rastlin skupaj, medtem ko jo drugod najdemo raztreseno in posamič. Tako je bilo na začetku maja tudi v Dolščakih, v gručasti vasi v južnem delu Turjaške pokrajine, kjer smo na prisojnem pobočju gozdnega roba občudovali to samostojno rastočo zelnato trajnico, katere steblo je poganjalo iz bleščeče svetlo zelene listne rozete. 

Kot je zapisal avtor knjige o kukavičevkah v Sloveniji Branko Dolinar, škrlatnordeči cvetovi kukavice v dolgem gostocvetnem socvetju na visokem steblu že zgodaj spomladi navdušujejo ljubitelje divje rastočih orhidej. »Vsi zunanji in oba notranja cvetna lista sestavljajo škrlatnordečo čelado. Medena ustna je po sredi belkasto-rožnata in porasla s številnimi majhnimi škrlatnimi šopki dlačic. Dvakrat daljša je od ostalih cvetnih listov, ima kratko ostrogo in je trikrpa. Stranski krpi sta rahlo obrnjeni navzdol in ožji. Srednja krpa je razdeljena na dva dela z zobcem na sredini.« Krepko steblo, ki je visoko od 30 do 80 centimetrov, je spodaj zeleno in olistano z nekaj podolgasto jajčastimi listi, v zgornjem delu pa rjavo-vijolično in obdano le z luskastimi listi. Valjasto socvetje, ki ga sestavlja 20 do 80 cvetov, je lahko dolgo tudi do petindvajset centimetrov.

Medena ustna je najbolj opazen del cveta. V cvetnem popku je še na zgornji strani, kasneje pa se zaradi sukanja plodnice ali cvetnega peclja za 180˚ premakne na spodnjo stran cveta, tako da je v odprtem cvetu nekakšna pristajalna ploščad za žuželke. Semena so zelo majhna in lahka, ker vsebujejo malo hranilnih snovi, zato jih veter lahko nosi na velike razdalje. To pa pomeni, da imajo nove rastline premalo hrane, da bi lahko same vzklile. Zato mora seme okužiti gliva, ki bo prehranila rastlino, nakar ta zveza ostaja za vedno.