Na pravo mesto posajena prava sorta brina je zadetek v polno. So drevesasti brini za velike vrtove in je nešteto zapeljivo lepih, vzdržljivih in počasi rastočih sort, ki so ustvarjene za majhne vrtove. Kako se med njimi znajti?
Brini so res številčna skupina okrasnih grmovnic, ki je v ponudbi naših drevesnic dobro zastopana. Sort je na desetine in desetine, zato ni enostavnega recepta, kateri brin kupiti za domači vrt. Ko izbirate, si postavite tri vprašanja. Prvo je: »Kaj mi je všeč?« Najprej preglejte celo ponudbo sort in se odločite, katera tekstura rasti in katera barva vam je všeč. Brini so živo zeleni, kovinsko modri, zlato rumeni in dvobarvni. Drugo vprašanje se glasi: »Ali znam brati?« Seveda znate brati, a mnogo kupcev ne vzame resno tistega, kar prebere na tablici ali etiketi. Če tam piše, da zraste dva metre v širino, potem zraste v desetih letih vsaj dva metra v širino; če vam je še tako všeč, tak ni primeren za ozko mešano gredico ob poti k hiši. Tretje vprašanje postavite drevesničarju in pri njem preverite, ali ste prav izbrali.
Brine na majhnem vrtu uporabimo, kjer žge pripeka. Pred izpiranjem zemlje nam z gosto preprogo zaščiti strmo prisojno brežino. Brin je vedno dober in zanesljiv družabnik kamnu, tako na pravem skalnjaku kot na gredah, kjer so ležeče skale samo lepotni dodatek. Z njim je mogoče kultivirati, v zelenje odeti celo odurni beton. Sorte, ki rastejo grmasto, lahko uporabimo za striženo živo mejo, toda le, če je lega polno osončena. Da si prihranimo slabo voljo, brina nikoli ne silimo rasti v senci.
»Pasji grobek«, ne tako redek prizor z naših vrtov. Stebrasto rastoči modri brini pri nas niso dolgega veka, ker jih pokveči moker sneg.
V loncih in koriti je brin idealna drevnina za sončne balkone in terase. Hladna glazura lonca še poudari kovinski lesk iglic.
Ni skalnjaka brez nizkega brina.
Nenavadni iglavec
Navadna smreka ima, na primer, bodeče in ostre iglice, jelka pa široke, ploske in nebodeče. Kaj pa brini? Včasih imajo ostre, toge in zares bodeče iglice, drugič pa takšne, kot je bil na koncu izdelek butalskega kovača, ne špičast ne širok. Mnogo brinov ima mesnate luske, ki niso nič podobne iglicam, temveč luskam pri cipresah (Cupressus) ali pacipresah (Chamaecyparis). Pri mnogih brinih je zadeva še bolj nenavadna: ko vzklijejo, imajo iglice, in ko doraščajo, jim namesto iglic začnejo gnati luske. Pogosto sta na istem grmu dve vrsti »listov«: luske v zgornjem delu grma in iglice v spodnjem, senčnem delu grma.
Brini imajo eno skupno lastnost: namesto storžev imajo jagode. Kljub temu da so lahko vejice pri različnih vrstah brinov zelo različne, rastline po brinovih jagodah vedno ločimo od omenjenih cipres in pacipres. Izraz ni najbolj posrečen, saj od jagod pričakujemo, da so sočne. So pač brinove in niso nikoli sočne. Z jagodami kot znakom, po katerem brine ločimo od drugih iglavcev, je težavica: moške rastline samo cvetijo in nič ne rodijo, zato mnogo brinovih grmov ostane brez brinovih jagod, kljub temu da so brini.
Rokavice, ko obrezujete
Imajo pa brini en skupen prepoznavni znak: oster, petrolejski vonj vejic. Kemija brinovih iglic in lusk ni vsakomur prijazna. Ob stiku z golo kožo se pri mnogih ljudeh naredi srbeč rdeč izpuščaj. Jaz sem že med takšnimi. Moram si natakniti usnjene ali debele gumirane rokavice in obleči dolge rokave, pa lahko mirno režem in pospravljam odrezke.
Obrezovanje brinov je posebno. Če jih obrezujemo, jih moramo nujno obrezati vsako leto. Kot ste že prebrali, brin lahko tudi strižemo, a še enkrat poudarjam – redno! Dokler režemo in strižemo v zeleno, ga ne moremo pokronati. Ko zarežemo tako globoko, da pridemo do rjavega, smo brin ponakazili. Vejica, ki ni več zelena, se ne obraste. To pomeni, da zapuščenega, podivjanega brina ne moremo pomladiti.
Težko, da bi v drevesnici ne našli brina po svojem okusu in po svojih potrebah.
Užitne brinove jagode ima samo naš navadni brin (Juniperus communis), ki ga pa na vrt zelo redko sadimo. Jagode z okrasnih brinov so strupene!
Rumeno barvo pri listavcih povezujemo z listno bledico, pri brinih je pa sortna lastnost.