Žive meje iz potaknjencev

Slovenci radi okoli svojih hiš in zunanjih kotičkov, kjer se zadržujemo, postavljamo razne meje. Včasih so te betonske, žičnate ali pa žive meje. Radi pa imamo tudi kombinacije vseh naštetih. Z leti se je naš okus za žive meje zelo spremenil.

Živa meja iz češmivna

Pred tridesetimi leti smo najraje sadili liguster (Ligustrum ovalifolium) in pa navadne ciprese Thuja occ. Pred dvajsetimi let se nam je okus kar naenkrat spremenil in smo vse povprek sadili stožičaste ciprese (Thuja occ. Smaragd) ali podobne izpeljanke.Za nižje žive meje pa smo zelo radi posegali po pušpanih (Buxus sempervirens). Z leti in pa s pogostostjo zasaditev ter tudi z nekontroliranim uvozom sadik so nam začele te najbolj priljubljene žive meje povzročati težave. Vedno več se je pojavljalo škodljivcev in pa raznih bolezni, ki smo jih bolj ali manj uspešno zatirali.

Danes so nam zanimive druge rastline

Levo lovorikovec in stara sorta cipres ( Tuja occ.) desno

Težave z boleznimi in škodljivci in pa tudi sprememba našega okusa in naših vrtnarjev je prinesla, da sedaj sadimo več različnih živih mej. Radi si okoli hiše posadimo lovorikovec (Pruns laurocerasus ) v različnih višje in nižje rastočih sortah.
Če smo bolj pogumni in imamo potrpljenje z rastjo žive meje, pa se lahko odločimo za razne izpeljanke tis (Taxus baccata). To sta živi meji, ki največkrat sedaj zamenjujeta naše stare zasaditve iz cipres in ligustra. Obe živi meji sta zimzeleni in v naših krajih sedaj že kar dobro prezimita. Suhe in mrzle zime lahko povzročijo kar nekaj težav na lovorikovcih, ki pa bodo v mesecu juniju in juliju večinoma spet lepo ozeleneli.
V zadnjem času pa posegamo pri zasaditvah živih mej, kjer je dovolj prostora za njihovo rast tudi po sajenju gabra (Carpinus betulus), maklena (acer campestra) ali medvejke (Spirea x vahhouttei). Za nižje živice pa lahko uporabljamo tudi kosteničevje (Lonicera nitida ali pileata). Za zelo hitro in bujno rastočo pa lahko uporabimo tudi brest (Ulmus pumilo celer).

Potaknjenci za vse leto

Razmnoževanje omenjenih živih mej je mogoče izvesti na dva načina: s semeni in potaknjenci. Danes se bomo polj posvetili potaknjencem, ki se odvisno od sorte in vrste rastlin pripravljajo lahko skoraj čez vse leto. Maja in junija je ravno pravi čas, da pričnemo z izdelavo potaknjencev. Material, ki ga bomo uporabljali za vegetativno razmnoževanje, mora biti primerno dozorel.

Uporabljamo samo zdrave in lepo raščene poganke.
Velikost rezanih potaknjencev je 5-10 cm in naj imajo 2-3 kolena.
Potaknjence moramo nabrati že zgodaj zjutraj. Zavijemo jih v vlažen papir ali tkanino in jih čim prej prenesemo v hladen in bolj vlažen prostor.
Če ima potaknjenec veliko listno maso, mu liste primerno prikrajšamo, da bo med ukoreninjanjem izgubljal čim manj vlage skozi liste.
Potaknjenec z ostrim nožem ali dobrimi škarjami gladko odrežemo pod stebelnim kolenom (internodijem).
Počakamo nekaj časa, da se rez rahlo posuši, nato pa steblo nežno pomočimo v Plantella Rhizopon, sredstvo za pospeševanje rasti korenin. Priporočljivo je, da pred potikanjem v zemlji naredite primerne luknje za potaknjence, da ne pride do izgube sredstva pri sajenju.
Potaknjence takoj potaknemo v primeren substrat Bio Plantella Start. Gre za mešanico najkakovostnejših šot za prve setve in pikiranje. Mladim rastlinam nudi idealne pogoje za razvoj korenin in krepko rast.
Pazimo, da rastline potaknemo v primerno globino, to je 1 – 3 cm.

Podtaknjenci: tisa, lovorikovec, lonicera

Potaknjenec lovorikovca in ukoreninjen potaknjenec.

Potaknjenec lonicere in ukoreninjena lonicera.

S primerno nego do bogate meje

Poskrbimo za primerno zračno vlago, zato jih večkrat na dan rosimo. Lahko si pomagamo tudi s folijo, ki jo položimo čez potaknjence in s tem preprečujemo izhlapevanje. Pozorni moramo biti, da pri rošenju preveč ne močimo substrata, ki mora ostati dovolj zračen in ne preveč moker.
Redno pregledujemo potaknjence in odstranjujemo odmrle dele rastlin. Potaknjenci se ukoreninjajo zelo različno, odvisno od vrste in sorte rastlin. Nekateri se ukoreninijo že po treh tednih, pri drugih pa moramo biti potrpežljivi tudi do pol leta.

Potaknjence in žive meje iz iglavcev pognojimo s specialnim kristalnim gnojlom Plantella Specialno gnojilo za iglavce, ki ga lahko uporabimo z zalivanjem, gnojenjem preko listov ali posipanjem. Je 100% topno v vodi, zaradi dodatka magnezija pa preprečuje rjavenje iglic.

Ob sajenju v luknjo dodamo 50 do 100 g gnojila ter ga pomešamo z zemljo. Posajeno sadiko dobro zalijemo.

Že posajene rastline dognojujemo 2x v rastni sezoni: spomladi – 50 g gnojila / m2, v prvi polovici junija – 25 g na m2.

Razmnoževanje rastlin s potaknjenci, posebno lesnatih, ni tako enostavno, zato moramo pričakovati kar nekaj izpada naših potaknjenih rastlin. Pri količinski oceni sadik moramo vedno vzeti v zakup, da nam jih bo nekaj propadlo pri potikanju in nekaj še kasneje pri presajanju. Pri takem delu, kjer se srečujemo z novimi nalogami in znanji, moramo biti vedno optimisti in ne smemo pri prvem neuspehu vreči puške v koruzo.