Mišja dolina - Klub Gaia

Mišja dolina

Boris Dolničar

Približno trideset kilometrov južno od Ljubljane leži zahodno od Velikih Lašč okrog štiri kvadratne kilometre velika mokrotna dolina, ki se na zemljevidih razprostira med krajema Knej in Karlovica. 
Zaradi prav posebnih življenjskih pogojev so si za svoje rastišče oziroma prebivališče tu izbrale številne zavarovane rastlinske in živalske vrste. Med rastlinami so najbolj opazne pisane divje orhideje – kukavičevke, tu pa se nahajajo tudi štiri vrste mesojedih rastlin ter tri vrste kačjih pastirjev z rdečega seznama, dvanajst vrst netopirjev in 45 vrst ptic. 

Mišja dolina je nastala kot posledica nasipavanja Rašice in njenih pritokov. Ti nosijo s seboj dolomitni prod, saj dolomiti sestavljajo večino povirja Rašice. V spodnjem delu Velikega grabna se dolomitnemu produ pridruži še ilovnato-glinasto gradivo s Kakav. Takšna sestava omogoča zamočvirjenost ravnic, ki so jih ljudje poimenovali logi. Mokrišča Mišje doline delujejo kot naravni zadrževalnik vode. Ob večjih padavinah se voda v strugi poveča in razlije po višje ležečih travnikih in s tem razbremeni požiralnike v Ponikvah, ki ne morejo sproti požirati tolikšnih količin. S tem nastanejo mokri travniki, s katerimi ondotni kmetje ustrezno gospodarijo: kosijo vsaj enkrat na leto, da se ne zaraščajo, in to v času, ko so suhi. Običajno je to po 15. juliju, ko rastline že odcvetijo in ko tudi večina travniških vrst ptic spelje mladiče iz gnezd. Mišja dolina je redko naseljena, saj je bila že od nekdaj izpostavljena poplavam. Uvrščena je med ekološko pomembna območja Slovenije in je del evropskega omrežja posebnih varstvenih območij Natura 2000.

Po dolini teče Veliki graben, ki nastane po združitvi Kovpe in Črnega potoka pri Karlovici, nakar se vanj izlije še nekaj večjih pritokov (Kališki potok, Lahki potok). Pod Knejem se združi z Robarico, ki priteče s severozahoda, od tu naprej pa se voda imenuje Rašica oziroma  lokalno Rašca. Ta po Velikih in Malih logih vijuga v počasnem toku proti Rašici in Ponikvam, kjer izgine v kraško podzemlje. 

O nastanku imena Mišja dolina krožita dve zgodbi. Prva govori o tem, da je bilo v preteklosti v dolini precej mlinov in žag, v mlinih pa je bilo hrane za miši vedno dovolj. Po drugi različici pa naj bi se dolina najprej imenovala Menišja dolina, saj so v 12. stoletju stiški menihi krčili okoliške gozdove, ime pa naj bi se obrusilo v Mišja dolina. Domačini ji rečejo tudi »od Jerina do Štefina«, ker se razteza od kmeta Jerina v Podstrmecu do kmeta Štefina v Podhojnem Hribu. Pisatelj Josip Stritar, ki se je rodil na robu Mišje doline – v Podsmreki pri Velikih Laščah, jo opisuje v treh svojih delih. 

Med 68 ogroženimi in 51 zavarovanimi rastlinskimi vrstami, ki so jih leta 2010 pod vodstvom Branka Dolinarja našli v Mišji dolini, smo sredi letošnjega maja s pomočjo velikolaškega zavoda za kulturo in turizem Parnas (041/833 456, info@zavod-parnas.org) posebej občudovali: navadne kukovičnike, vodne perunike, transilvanske prstaste kukavice, poletne velike zvončke, majske prstaste kukavice, rumene maslenice, močvirske kukavice. 

Za komentiranje se prijavite