Kranjski jeglič - Klub Gaia

Kranjski jeglič

Boris Dolničar

Če se od konca aprila do junija podamo v kakšno od vlažnih sotesk v delu  Notranjske ali na Primorskem, se prav lahko zgodi, da se bomo v skalnih razpokah srečali z endemičnim kranjskim jegličem, ki je za mnoge najlepša cvetlica, kar jih raste le na omejenem območju Slovenije in nikjer drugje na svetu. Zato jo je ugledni slovenski botanik Tone Wraber uvrstil na naslovnico ene od svojih knjig o naši cvetani in o njej vzneseno zapisal: »Težko je razložiti občutek, ki nas navdaja, kadar vsako leto znova občudujemo izbrano in prav zato preprosto lepoto kranjskega jegliča. Ali se dovolj zavedamo teh molčečih sopotnikov, ki skupaj z nami potujejo v prostor in čas na ladji, ki ji je ime Zemlja?«
Kranjski jeglič (Primula carniolica) raste v približno 70 kilometrov dolgem in 25 kilometrov širokem pasu južno in zahodno od Ljubljane, na severnem obrobju Dinarskega gorstva. Najbolj znana rastišča so v širši okolici Idrije (na strmem obrežju Divjega jezera), Iškem vintgarju, borovniškem Peklu, dolini Prušnice, na Gorenjskem se pojavlja le v dolini Sovre nad Žirmi, na Dolenjskem pa v bližini Ribnice, Sodražice in Velikih Lašč. Tu smo se v Robu z lokalno vodnico Metko Starič odpravili v dolino potoka Kobilji curek. Nedaleč od istoimenskega slapa smo v senčni apnenčasti steni sredi gozdnega rezervata na nadmorski višini okrog 600 metrov zagledali prve rožnate cvetove na 15 do 20 centimetrov dolgih steblih. Ti rastejo iz rozete, ki jo tvorijo živo zeleni, svetleči, gladki, goli, narobe jajčasti listi brez moknatega poprha, kakršnega sicer najdemo pri drugih jegličih. Cvetovi te zelnate trajnice, katerih barva sega od bledo rdeče do rdeče-vijoličaste, imajo v notranjosti belkast golt in se razvijejo v kobulastem socvetju.

Kot nova vrsta je bil odkrit leta 1778

Prvi je to rastlino v okolici Divjega jezera našel zdravnik in naravoslovec Giovanni Antonio Scopoli, ki je bil med letoma 1754 in 1769 zdravnik v rudniku živega srebra v Idriji, ob tem pa na potovanjih po Kranjski proučeval rastlinstvo in živalstvo. Vendar tega jegliča ni prepoznal kot kranjskega, ampak ga je zmotno enačil s celolistnim. Ko je leta 1778 nekaj njegovih primerkov izkopal prav tako idrijski rudniški zdravnik in naravoslovec Baltazar Hacquet in jih poslal na Dunaj, je eden tedanjih vodilnih botanikov Nikolaus Joseph von Jacquin rastlino opisal kot novo vrsto in jo poimenoval po deželi Kranjski – kranjski jeglič. Pri tem je površno navedel, da raste v kranjskih Alpah, kar pa ne drži, saj mu visokogorje ne ustreza in tam tudi še ni bil najden. Odkritje nove rastlinske vrste je v tedanjih evropskih botaničnih krogih naletelo na velik odmev, tako si je njegovo nahajališče ob Divjem jezeru  leta 1838 prišel ogledat tudi saški kralj Friderik Avgust II., ki je pred tem že obiskal rastišče Blagayevega volčina na Polhograjski gori. 
Od leta 1922 je kranjski jeglič zavarovan in uvrščen na slovenski rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst, njegova rastišča pa so vključena v omrežje Natura 2000. Ogledamo si ga lahko tudi v Botaničnem vrtu v Ljubljani in Alpskem botaničnem vrtu Juliana v Trenti. 
Za komentiranje se prijavite