Zelena dela pri mladi sadiki slive

Sliva rodi v normalnih letih obilno, a pozimi pod težo mokrega snega ali žleda se veje močno povesijo, žal pa se zaradi krhkosti lesa tudi polomijo. Ne velja samo za slivo, temveč za vse drevesasto sadno drevje, da se vodoraven poganjek lahko zelo upogne in ne odlomi, navpično rastoč pa se zelo hitro odlomi ali celo zatrga, da se začne trohnenje  ali »votlenje« drevesa. 

Za upogibanje poganjkov vej vedno uporabimo le vrvico, saj razno obteževanje z utežmi naredi več škode kot koristi. Pri vezanju z vrvico je pomembno, da jo po nekaj mesecih odstranimo, predvsem pa da je nikoli ne vežemo na deblo, temveč na oporni količek ali celo na klin, ki smo ga zabili v tla. Pri mladih rastlinah je zelo pomembna »pletev« vrha. V vrhu je rast vedno najmočnejša, zato je potrebno vrh vsako leto malce urediti. 

Vrhnji poganjek pustimo, dva do tri nižje ležeča pa enostavno ali »pomandamo«, ko so še sočni, jih odlomimo. Nižje ležeči poganjki rastejo bolj vodoravno, tako je »zračnost« v vrhu boljša.

»Čudežna« pomoč za boljšo rast mladega ali vitalnost starejšega drevesa je očiščen kolobar pod krošnjo. Z odstranjevanjem plevelov in trave v delu pod krošnjo, »dobi« naše drevo več hrane in vode. Rast in rodnost je tako veliko boljša. V vrtu nam to omogoča lažjo in hitrejšo košnjo, bistveno pa je to, da ob košnji ne poškodujemo debelca, debla, in tako ne povzročamo okužbe nadzemnega dela z raznimi talnimi boleznimi. Take okužbe velikokrat vodijo v propad drevesa. Rodna, odrasla drevesa kljub plodovom močno, premočno rastejo. Na vejah, na hrbtu, na zgornjem delu veje izrašča veliko navpičnih poganjkov. Nekaj od njih je dobro odstraniti, »potrgati« ko so še majhni, sočni. A pazljivo! Nikoli ne odstranimo vseh navpičnih poganjkov, vedno to počnemo v več etapah – nekako vsakih 7 dni le malenkost, in nikoli tega ne počnemo, če je predhodno močna suša. Ob močni suši, kar je hud šok za drevo, in ob premočni zeleni rezi, se drevo »prebudi« in nam lahko avgusta celo zacveti. Ob pretirani zeleni rezi lahko torej naredimo več škode kot koristi. Včasih je bolje ne početi nič in je tako škoda, ki bi jo povzročili, bistveno manjša kot pretiravati v premočnem »zaustavljanju« rasti drevesa.

Med zelena dela sodi tudi škropljenje – zaščita rastlin pred boleznimi in škodljivci. Če to opravimo po pameti, je naše sadje vseeno zdravo in rastline vitalne. Vsa navodila seveda pridobimo v literaturi, pri sadjarjih in v kmetijskih apotekah. Tudi v Gainem svetovalnem kotičku.

O ročnem doredčevanju pa tokrat ni bilo besede, ker je žal pozeba naredila svoje, a je tudi zelo pomembno opravilo. 

Slive so sadne rastline, ki sodijo med koščičarje. Delimo jih v dvoje skupin. Med prve sodijo slive, ki se ne ločijo od koščice in so večinoma zgodnejše po času zorenja, nimajo tako izrazitega okusa in arome in so po rasti razmeroma bujnejše od sliv, pri katerih se koščica lepo loči od mesa. Tak primer je mirabela, ki dosega celo velikost orehovega drevesa.

Pri drugem tipu sliv se koščica in meso lepo ločita, plodovi so razmeroma bolj ovalne oblike in modre barve z veliko poprha – kot bi bile posute s pepelom. V rasti so manjše, a seveda še vedno razmeroma bujna drevesa. Vse prevečkrat se žal opazi slive, posajene nekje na robu, na mestu, kjer nekako na silo ostane mesto za sajenje še enega drevesa. Predvsem se to opazi na kmetijah, kjer rastejo slive po robovih travnikov in njiv, kot nekakšna živa meja.

Neupravičeno jih odrivamo na rob, saj je zrel plod zmagovalec med plodovi. Včasih se je slivi reklo tudi češplja, žal se ta beseda uporablja le pri sorti domača češplja, ki je bila in je po okusu in aromi resnično kraljica med slivami, je očitno malce premajhna za modernega potrošnika, ki vedno hlepi po več.

Naravna cepilna smola Bio Plantella Arbosan omogoča hitrejše celjenje ran, preprečuje razvoj bakterij in vdor bolezenskih klic v rastlino.