Pridelajmo si bučevke doma

Bučevke so v glavnem vzpenjalke. Kako pomembne so, pa priča med drugim tudi to, da so bile posamezne vrste bučevk, poleg fižola in koruze, že pred desetimi stoletji sestavni del jedilnika starodavnih majevskih civilizacij. Ker izvirajo iz subtropskih in tropskih dežel, jim je skupno predvsem to, da so občutljive na nizke temperature.

Čeprav je znotraj družine poznanih približno 120 rodov in več kot 900 vrst, pri nas pridelujemo predvsem kumare, buče, bučke, lubenice in melone. Vse te vrtnine so enoletnice z enospolnimi cvetovi – moški in ženski cvetovi so na isti rastlini. Ženske cvetove prepoznamo po tem, da imajo, drugače kot moški cvetovi, pod cvetnim vencem odebeljeno plodnico (»bučko«).

Kumarice na doma narejeni opori

Jedilne buče in bučke

Jedilne buče so bujne rastline z velikimi listi in velikimi rumenimi cvetovi, ki se razvijejo v plodove vseh velikosti, oblik in barv, prevladujeta pa rumena in zelena. Obstaja nešteto sorodnih in med seboj križanih vrst in sort. Jedilne buče so velike in običajno podolgovate, njihove bližnje sorodnice bučke (cukete), ki so predvsem izvrstne za shujševalne diete, pa so precej manjše in jih pobiramo še botanično nezrele.

O uporabnosti buč in bučk govori tudi to, da jih omenjajo tako rekoč vse svetovne in nacionalne kuharske knjige. Sladokusci pravijo, da so bučke najokusnejše, ko dosežejo velikost od 10 do 15 centimetrov, medtem ko naj bi bile mlade jedilne buče velike največ 30 centimetrov. Oboje so najokusnejše, če jih pripravimo s čebulo, paradižnikom in sirom, jih popečemo in ponudimo kot zelenjavno prilogo. Poleg tega imajo buč(k)e malo kalorij in vsebujejo razmeroma veliko hranilnih snovi.

Rastline razmnožujemo s semenom. Ker se buč(k)e rade križajo med seboj, ni priporočljivo uporabljati semena iz lastne pridelave. Najboljše je, da seme sejemo posamič v lončke, te pa postavimo na okensko polico. Če bi radi kalitev nekoliko pospešili, semena čez noč namočimo v mleku. Mlade rastlinice po zadnji (pričakovani) slani izlončimo in presadimo na prosto.

Po presajenju jih zalijemo, vodi za zalivanje pa dodamo tekoče organsko gnojilo na osnovi morskih alg Bio Plantella Vrt, ki zmanjša stres ob presajenju in izboljša ukoreninjanje sadike. Buč(k)e so med bučevkami najmanj zahtevne za gojenje, sicer pa jim najbolj godi kompostni kup ali gnoj. Razmik med rastlinami je odvisen predvsem od sorte, vendar načeloma velja, da je med grmičastimi bučkami dovolj meter razdalje, medtem ko buče potrebujejo precej več prostora. Pri oskrbi posevka je najpomembnejše zastiranje tal (s slamo, lubjem, senom ...), ki varuje plodove pred mokrimi tlemi, zadržuje vlago in preprečuje rast plevela. K večjemu pridelku pripomore tudi redno pobiranje moških cvetov. Bučke trgamo postopoma, najboljše so, ko s plodov še ni odpadel ostanek cvetov.

Najlepše uspevajo na grebenih.

Kumare

Kumare so bližnje sorodnice melon in so jim tudi precej podobne. Za vsakdanjo prakso pa je pomembnejše, da vemo, da se kumare uporabljajo le, če so zrele, torej ko imajo že deloma rumenkasto lupino. Prav tako se moramo zavedati, da se kumare nikoli ne solijo, v solati pripravljene pa je vedno treba takoj zaužiti. Mešamo jih lahko s kislim mlekom ali z dodatkom olja in začimb, kot je česen, medtem ko se je treba izogibati kisu. Tla, na katerih pridelujemo kumare, naj bodo humozna oziroma peščeno-ilovnata.

Mokra, težka in hladna tla za gojenje kumar niso ugodna, zato jih moramo ob takih pogojih presaditi na grebene. Kumare so tudi občutljive za preveliko koncentracijo soli, zato se je potratnim količinam mineralnih gnojil bolje izogniti. Zelo pa nam bodo rastline hvaležne za hlevski gnoj ali organsko gnojilo v peletah Plantella Organik: v zemljo ga zaorjemo že jeseni, zelo uspešno pa ga nadomešča tudi visoko kakovostno organsko gnojilo Bio Plantella Nutrivit Univerzal (2–3 kg/10 m²).

Kumare sejemo ali sadimo. Če se odločimo za samostojno vzgojo sadik, je pravi čas za setev druga polovica aprila, tako da rastlinice presadimo na prosto po 15. maju. Sadike posadimo tako globoko, da je prvi list tik nad zemljo: kumare iz stebla lahko poženejo dodatne korenine, ki so rastlini v pomoč pri prehrani. Rastline zrastejo v dolge vreže, ki jih enakomerno razmestimo po gredi. Še bolje je rastlinam zagotoviti oporo (mreže), saj plodove tako zavarujemo pred gnitjem, vrtnarje pa pred bolečim križem. Sicer pa kumare lepo uspevajo tudi v senci sončnic ali sladke koruze – te jim hkrati služijo tudi kot opora. Največja nadloga za kumare utegnejo biti glivične bolezni, ki pa se jim lahko postavimo po robu s pripravkom na osnovi njivske preslice – Bio Plantello Natur-F, ki krepi rastline.

Plodove pobiramo (najboljše je, da jih odrežemo z ostrim nožem, da ne odtrgamovitic) zjutraj, ko so še hladni. Kumarice za vlaganje naj bi dosegle v dolžino do šest, za svežo uporabo pa do 20 centimetrov.

Melone vsebujejo veliko vode in hkrati nizko energijsko vrednost.

Melone

Melone uspevajo v podobnih razmerah kot kumare. Za uspešno rast potrebujejo melone več toplote kot na primer paradižnik, paprike ali jajčevec. Prav tako sta zaželeni tudi višja zračna vlaga in sončna, brezvetrna lega. Z vetrom se bomo najlaže spoprijeli, če bomo s privetrne strani posejali nekaj vrst sladke koruze ali sončnic.

Melone najbolje rastejo skupaj z okro ali kumarami, ki imajo podobne okoljske zahteve, prav tako pa nimajo tako velikih potreb po svetlobi kot prej naštete razhudnikovke. Melonam je namreč bolj kot ne posredna osončenost všeč razpršena svetloba.

Nekateri izkušeni vrtnarji priporočajo celo pokladanje posameznih plodov z opeko, ki zadržuje toploto in tako pospeši dozorevanje plodov, hkrati pa jih varuje pred gnitjem. Tla, namenjena za gojenje melon, naj bi bila dobro odcedna in tako kot zrak nenehno vlažna. Sicer pa bomo z melonami imeli največ uspeha pri gojenju v tunelih ali na toplih kompostnih kupih. Melone so primerne za pobiranje, ko se začnejo listi ob plodu zapirati in osnova plodnega peclja razpoka.

Pri zreli lubenici je plodni pecelj nekoliko ugreznjen in otrdel.

Lubenice

V zadnjih nekaj vročih poletjih so zadovoljive uspehe s pridelavo lubenic na prostem imeli poleg Primorcev ljubitelji teh sadežev v notranjosti države, saj obrodijo hitreje kot melone.

Lubenice potrebujejo toplo in zračno rastišče in vlažna tla. Čeprav rastlina potrebuje za razvoj obilnih plodov veliko vode, pa je hkrati glede potreb po vodi skromnejša od kumar in melon.

Tudi glede gnojenja so lubenice manj zahtevne in dobro uspevajo tudi na peščenih tleh. Vrtnarji s težjimi tlemi pa bodo dosegli zadovoljiv uspeh, če jih bodo izdatno pognojili z organskimi gnojili, kot je na primer Plantella Organik (10 kg/100 m²). Ob tem je treba še poudariti, da so lubenice ena redkih vrtnin, ki uspevajo tudi na kislih tleh (pH okoli 5).

Plodovi so primerni za pobiranje, ko ob trku votlo zadonijo.