Vse o zimzelenih vzpenjavkah

Zelenja na hiši se naši ljudje bojijo, češ da se v njem redijo: mrčes, miši in celo kače. A niso fasade edine površine, ki jih lahko za vse leto ozelenimo z vednozelenimi vzpenjavkami. Tu so še neugledne drvarnice, puste betonske podporne in oporne stene, nelepe škarpe in trivialne žičnate ograje. Ogrnjene z zelenim plaščem postanejo priljudne in na videz samoumevno vključene v zeleni vrt.

Vrste z manjšimi in bolj prikupno ožiljenimi listi nimajo težav z zimo.

Ko se dvignemo čez kraški prag, se podnebje v notranjosti Slovenije zategne. Rastlinam so najbolj sovražne zime. Ni tako usoden mraz, saj temperature vse redkeje padejo globoko pod ničlo, ko se izmenjujejo zamrznjeni in odtaljeni tedni. Takšnemu podnebnemu redu so kos le redki vednozeleni listavci! Najbolj uničujoča zanje je vendar golomraznica: kombinacija nizkih temperatur brez snega in sončno ter vetrovno vreme. Iz zamrznjene zemlje korenine ne morejo črpati vode, vedno zeleni listi pa jo hočeš nočeš izgubljajo. Listi ovenijo, se ukrivijo in se zasušijo. Pomlad dočakajo poškodovani, neugledni ali pomorjeni.

Napisano velja še posebej za vednozelene vzpenjavke, ki so pogosto bolj izpostavljene od rastlin, ki rastejo v družbi in druga drugo ščitijo. Nezastrta stena ali zid, obrnjena proti vzhodu ali jugu, sta za vednozelene vzpenjavke najtrši oreh. Mnoge vrste, ki jih zahodnoevropske, posebej angleška literatura razglaša za vednozelene, so pri nas neuporabne.

Najbolj tipičen primer za to so mnogi okrasni sroboti (klematisi), ki ob atlantski obali dejansko ohranijo zelene liste do pomladi, pri nas pa je njihovo listje že sredi zime pomorjeno. Od suhomraznice ubito listje se obnaša drugače od listja, ki se jeseni poslovi po naravni poti. Noče odpasti! Mrtva tvarina zato obvisi na steblih, dokler je ne prekrijejo novi listi oziroma dokler jih ne otrebimo z roko.

Bršljan na pergoli s prikupno dvobarvnimi listi je samo za Primorsko in morda za vinorodne kraje, drugod pozebe.

Kralj bršljan

Kakorkoli obračamo, najbolj preverjana vednozelena vzpenjavka je pri nas bršljan (Hedera helix). Pleza s pomočjo oprijemalnih korenin, in je torej plezalka, ki ne potrebuje opore in kakršnihkoli tehničnih vodil. Oprijemalne korenine se oprimejo podlage, a iz nje ničesar ne črpajo. Vsak bršljan ima korenine v tleh, česar ne smemo pozabiti, če spuščamo bršljan na hišno steno. Korenine potrebujejo zemljo, ki jo zalivata dež in snežnica. Bršljan, ujet v majhno luknjo v tlaku pod napuščem, kamor ne sežejo padavine, ne more uspevati!
Bršljanove oprijemalne koreninice se podlage tako dobro oprimejo, da bršljana nikoli ne moremo odstraniti brez sledu. Fasada, na katero se je povzpel bršljan, je trajno zaznamovana. Če gre za staro in utrujeno fasado, iz katere se luščijo zrnca peska, se lahko zgodi, da se bujno razraščeni bršljan nekega lepega dne sam odlušči in odvije s stene – z delom fasade vred. Kar takoj je treba opozoriti, da težo, ki se nakopiči v letih in letih rasti, pri bršljanu uspešno kontroliramo z rednim striženjem.

Z vsakoletno rezjo poskrbimo, da bo bršljanov plašč tanek, sicer bo slej ko prej videti neugleden. Bršljan lahko zraste več deset metrov daleč, zato ne smemo pričakovati, da so bo pri hiši kjerkoli sam ustavil. Gre do okenskih okvirjev in čez, do vrha fasade in do fabijona in najde špranje v njem, zleze na podstrešje in med razmaknjenimi strešniki spet na streho, zlekne se v žleb in ga zamaši. Skratka: bršljan je lep in neuničljiv, a zelo divji. Hiša, oblečena v bršljan, je lahko zelo slikovita, toda dela z vzdrževanjem takšne zelene fasade je resnično veliko. In sicer dela na višini, ki je nevarno in tudi drago, če ga damo opraviti drugemu.

Ne smemo pa imeti nobenih zadržkov tam, kjer želimo v bršljan obleči betonski zid. Tu naj opozorim še ne svojstven paradoks: bršljan, ki je znan kot bujno rastoča plezavka, je v mladosti grozno neodločen in sramežljiv. Sadike, ki jih posadimo pod steno, tri leta nočejo nikamor. Samo ždijo in druga drugo gledajo. Ko pa se enkrat zganejo, napredujejo tudi po meter in več na leto. Da je potrpljenje božja mast, se pri bršljanu zelo hitro potrdi.

Pripovedi o kačah v bršljanu so divje pravljice. Bolj stvarne so skrbi, da bi v njem plezale miške.

Henryjevo kosteničevje (kovačnik) je zimzelena ovijalka, ki ji manjka bujnosti.

Plezava hortenzija je zanimiva, a nedopovedljivo počasna zimzelena popenjavka.

Na žičnato ograjo

Žičnate ograje so funkcionalne, ne veljajo pa kot okras. Če so dovolj močne, jih lahko z zimzelenimi vzpenjavkami spremenimo v zeleno steno. Predpogoj za to je, da imamo dostop do obeh strani ograje, saj je že po nekaj letih treba zeleno obleko nujno in redno striči, sicer pod lastno težo pokveči ograjo.

Za ozelenitev žičnate ograje je primeren bršljan, če mlada stebla z roko vpletamo v mrežo. Druga vzpenjavka, ki v naših krajih zdrži, pa čeprav jo bolj redko vidimo, je Henryjevo kosteničevje (Lonicera henryi). Je ovijalka, zato bo pot skozi okenca v mreži ubirala sama. S pravilno rezjo ga bomo hitro zgostili, s ploskovnimi striženji pa ohranjali v želeni, primerno majhni širini.

Za senčne zidce

Plezava hortenzija (Hydrangea petiolaris) je plezavka za vrtnarja s potrpljenjem. Raste zelo počasi in to tudi po senčnem zidu ali drevesnem deblu.

Njeni cvetovi po lepoti niso kos običajnim hortenzijam, a so vseeno zanimivi in dišeči. Cvetoči poganjki se odmaknejo od stene, zato plezave hortenzije ne sadimo na enak način kot bršljan, ki ga lahko s striženjem prisilimo, da se nikoli ne razraste na več kot deset centimetrov debeline. Plezava hortenzija je ljubica, ki naj si jo omisli vrtnar, ki ima rad naraven videz in ne mara s škarjami vsiljenega reda. Za nizke zidove se obnese tudi Fortunova trdoleska (Euonymus fortunei var. radicans), ki se s pomočjo oprijemalnih koreninic lahko dvigne dva metra visoko, višje pa ne.

Zanjo velja enako kot za plezavo hortenzijo: raste počasi, zlasti v mladosti. V našem podnebju ji bolj ustrezajo mesta, kamor se pozimi sonce ne upre z vso močjo. Z nizko temperaturo sicer nima težav.

Odenimo vrt s pokrivalom

Zaščita zemlje in rastlin pred zmrzalmi je zelo pomembno jesensko delo v vrtu. Tla v zelenjavnem vrtu zastremo z zastirko iz slame, zelišč (meta, melisa, gabez,...), metuljnic (grah, fižol, bob). Ker jesen prinese znižane temperaure, zastirka pomaga zadrževati toploto v tleh in s tem podaljšuje čas aktivnosti mikroorganizmov, ki so pomembni za tvorjenje humusa v vrtni zemlji.

Enako pomembna je zastirka okrasnih rastlin. Tu pa zaradi lepega izgleda uporabimo popolnoma naravno Plantella Dekorativno lubje iz borovega lubja ali Plantella Sekance rjave ali rdeče barve. Okoli dreves (okrasnih in sadnih) ter vinske trte mulčimo travo in s tem poskrbimo za organsko maso v tleh. S tem spodbudimo delovanje mikroorganizmov in deževnikov.

Če nimamo drugih izvorov zastirke, bo neokuženo listje tudi služilo svojemu namenu. Vedeti moramo, da se z izjemo lubja in sekancev, ostale zastirke razgradijo tekom jeseni in nas spomladi, ko se sneg umakne, pričaka čista zemlja.

Matjaž Mastnak