Ljubezen s cinijami

Drugače skoraj ne gre, človek jih mora imeti rad. Košček vrtnarjeve ljubezni si zaslužijo s svojo neugnano cvetivostjo, ki traja vse poletje, dokler toplote vajene enoletnice pri nas ne poparijo jesenske slane. Cinije z nekaj vrstami in iz njih vzgojenimi sortami so resnično pisana paleta za vrtni okras in za rezanje.

Za vrt in posode

Posebno zanimiva je cinija z vrstnim imenom Zinnia acerosa, ki ima sicer manjša socvetja s posebno velikimi jezičastimi cvetovi okoli maloštevilnih cevastih cvetov v sredini.

Pa še za marsikaj drugega jih lahko uporabimo. Nekaterim brez težav namenimo prostor v samostojnem nasadu, še pogosteje pa cinije pridružimo drugim enoletnicam ali pa z njihovimi sadikami zapolnimo praznine po odcvetelih čebulnicah in med trajnicami. V vrtu jim po možnosti ponudimo hranljivo peščeno ilovnato prst, sicer pa nimajo posebnih zahtev. Zelo priporočljivo pa je ob pripravljanju rastišča v substrat primešati 100% organsko gnojilo v peletah Plantella Organik.

Sorte višje rasti sadimo primerno narazen, da se lahko nemoteno razvijajo in razvejijo, kar pomeni tudi obilo cvetja. Nižje sorte seveda sadimo gosteje in tako počnemo tudi s pritlehnimi blazinastimi, ki se odlično obnesejo na obrobnih gredicah ter kot podrast po obodu loncev pod višjimi posodovkami na bivalni terasi.

Uporabnost cinij je torej resnično mnogostranska in končna izvedba je prepuščena gojiteljevi ustvarjalni domišljiji. Vsekakor pa je o cinijah dobro vedeti nekaj praktičnih napotkov in podrobnosti o rožici iz toplih krajev.

Od gomile do balkona

Ko se odločamo za uporabo enoletnic v balkonskih zasaditvah sicer substratu že ob sajenju dodamo dolgo delujoče membransko gnojilo Plantella Formula 365 za okrasne rastline, pozneje pa je tudi potrebno prisluhniti rasti in cvetenju ter med poletjem redno z zalivanjem ponudimo tekoče gnojilo Plantella Cvet, ki vsebuje kar 11 vitaminov. Podobno velja tudi pri zasaditvah grobnih gomil. Tako na balkonu kot na grobu ali v posodi najučinkoviteje delujejo sorte ozkolistnih cinij, ki se bogato blazinasto razraščajo. Navzlic temu, da prevladuje enojno cvetje, je zaradi neprestanega obnavljanja njihova dekorativna vrednost neprekosljiva.

Predvsem pri sveže zasajenih cinijah lahko polži naredijo občutno škodo, saj veliko in sočno mlado listje očitno prija strgačam teh požrešnih rastlinojedov. Morda vseh polžev, naj bodo s hiškami ali brez ne bomo uspeli zatreti, toda z uporabo pripravka Bio Plantella Arion + jim bomo krepko zagrenili življenje. Sicer pa vsaj po mojih izkušnjah ni treba biti v strahu pred drugimi škodljivci ali omembe vrednimi boleznimi. Res pa je, da ravnokar vznikle rastline ob preveliki navlaženosti lahko uniči bakterijska bolezen, katero poznamo kot padavica sadik ali črna noga. Cvetje v jesenskem vlažnem vremenu utegne prizadeti siva grozdna plesen ali botritis, proti kateri v nujnih primerih ukrepamo s sredstvom Vivera Switch (1 g/1 l vode/10m²).

Vzgoja sadik

Vrtnarji ponujajo sadike cinij v pomladni ponudbi sezonskih rožic, z njihovo vzgojo pa se začnejo ukvarjati vsaj kakšnih šest tednov pred predvidenim sajenjem na prosto. Sejejo jih na toplo enkrat ob koncu marca, seme pa mora biti pokrito s tanko plastjo substrata, saj jih svetloba pri vzniku moti. Privoščijo jim kar največ svetlobe in postopoma tudi svežega zraka. Še majhne sadike je pametno pikirati, da se razvije močan koreninski sistem, ki pozneje omogoča uspešno presajanje na stalno mesto.

V času mladostne rasti temperatura ne bi smela pasti pod 15 stopinj C, sicer močno zaostanejo v rasti. V domačih razmerah je vsekakor izvedljiva setev v lončke ali zabojčke na okenski polici v stanovanju. Z nekaj stroškov pa si seveda lahko privoščimo tudi načrtovani nakup pri vrtnarju.

Celo setev na stalno mesto je ob primerno segreti zemlji izvedljiva, toda pozno sejane cinije ne bodo zacvetele prej kot enkrat v avgustu.

Pestrost sort

Sorte se med seboj razlikujejo po višini stebel, po velikosti in obliki cvetja in seveda tudi po barvi. Med visokimi sortami so pri nas najpogostejše dalijino cvetoče cinije in njihovo kupljeno seme je navadno mešanica mnogih barv. Občasno se med sadikami iz ene semenske vrečke pojavi tudi kakšen primerek z enojnim cvetnim koškom in takšne rastline dajejo znatno več dobro razvitega semena kot polnjeno cvetne. Zato se ob lastni pridelavi semena enojno cvetnim cinijam te skupine raje izognemo. Cinije s polnjenimi cvetovi, ki so podobne dalijam, zrastejo do 100 cm visoko in podobno postavne so tudi tako imenovane kaktusove cinije.

Zanje je značilno, da imajo jezičaste cvetove vzdolžno zvite in tako spominjajo na kaktusove dalije. Tudi te zrastejo do enega metra, nekaj nižje pa so sorte iz skupine tako imenovanih skabioznih cinij, katerih cvetni koški spominjajo na cvet grintavca (Scabiosa) in so posebno mikavne za izdelavo domačih šopkov. Vse omenjene skupine in tudi nekatere nekoliko bolj pritlehne botanično izhajajo iz vrste Zinnia elegans, ki je bila prinešena v gojišča evropskih vrtnarjev pred skoraj natančno 220 leti. Izrazito nizke in nič manj pomembne skoraj blazinasto se razraščajoče sorte pa imajo svoje izhodišče predvsem v ozkolistni ciniji s strokovnim imenom Zinnia angustifolia. Pomembne žlahtniteljske uspehe s tem rastlinskim rodom so dosegli predvsem v ZDA in tržno usmerjen kalifornijski vrtnarji rezano cvetje visokih sort razpošiljajo daleč naokrog.

Botanika in zemljepis

V našem podnebju moramo upoštevati, da je to priseljenka iz toplih krajev in zato ji poskušamo ponuditi obilo sonca ter približno toliko toplote, kot jo privoščimo paradižnikom. Rod cinij ima menda le 15 vrst in vse rastejo po Srednji Ameriki, predvsem pa po Mehiki. Vsaj nekatere med njimi so tam večletnice, sicer pa so to toplote vajene rastline, ki v hladnih krajih lahko na prostem vztrajajo eno samo poletje.

Stebla cinij so razvejana, porasla s sedečimi dlakastimi listi v parni razvrstitvi, iz zalistij pa spet odganjajo poganjki, ki se končujejo s cvetnimi koški. Po njih rastline nedvoumno že na prvi pogled uvrstimo med košarnice (Asteraceae ali Compositae).

Glede na toplotno zahtevnost je tudi pridelava semena cinij zanesljivejša v toplejših predelih kot v hladnih višinskih legah. Dobro je vedeti, da doma pridelano seme ohranja dobro kalivost le do štirih let.

Socvetje cinij je košek, tako kot pri vseh košarnicah, enojni »cvetovi« pa imajo le en venec obodnih jezičastih cvetov. Sredino sestavljajo cevasti cvetovi z medovniki. Tu se radi zadržujejo čmrlji in drugi krilati opraševalci.

V parkovnem nasadu so vrtnarji uporabili dalijastocvetne cinije z bogato polnjenimi cvetovi v pisani barvni mešanici. Iz zalistij se vse poletje pojavljajo nove cvetne glavice. Podobno uporabne so tudi sorte »kaktusovih« cinij, ki po cvetovih nekoliko spominjajo na skupino sort kaktusovih dalij.

Le nekaj sadik (znane po nekdanjem imenu vrste Zinnia hageana) je dovolj, da zapolni praznino, ki je na grobu nastala po odcvetenih čebulnicah. Takšen nasad ne potrebuje nikakršne nege, če ob sajenju postrežemo s primernim gnojilom na zalogo.

Izidor Golob