Najprej kaže poudariti razliko med popenjavkami in pravimi plezavkami. Popenjavke gredo navzgor dva do štiri metre, kar je odvisno od sorte. Njihova stebla so čvrsta in toga. Običajno so opremljena z nazaj zasukanimi bodicami, s katerimi se stebla zapnejo ob podlago. Bodice, ki so ukrivljene kot ostroge, so dovolj dober patent za naravo, ker se divje vrtnice pretikajo skozi drugo grmovje in se nanj zapenjajo in visijo na tujih vejah. Na vrtu moramo popenjavkam priskrbeti drugačno oporo. Naj si bo to rožni lok ali latnik ob hiši – vedno in povsod je treba popenjavke k opori vezati.
Kaj se zgodi, če popenjavk ne režemo, ne oblikujemo in ne vežemo? Žal, zrastejo v velikanski rožni grm, dva do tri metre visok in raje širši kot višji, da je videti kot neurejena gmota zanemarjenega vrta. Danes je večina sort takšnih, da cvetijo večkrat v eni sezoni. Pocvitanje samo izjemoma doseže obilje prvega flora, zato poleti od popenjavk ne pričakujmo preveč.
Če smo z vrtom nasledili kakšno starejšo, ki zacveti samo junija, je ni treba na vrat na nos menjati. Ima svojo lepoto in logiko, da vse kar ve in zna pokaže v enem poglavju, zato pa takrat čudovito.
Popenjavke za rožni lok in za k steni
Pri višini, ki jo potrebujemo za ozelenitev in osvetlitev navpičnih potez, moramo biti pozorni na dejstvo, da sorte zrastejo različno visoko. Priljubljeni rožni lok mora biti na svoji sredini visok dva metra in pol, da lahko pod lokom varno hodimo. Rožni lok je najlepši kot vstop na vrt ali kot nespregledljivi poudarek na poti do hiše. Pod rožnim lokom se moramo počutiti kot pod slavolokom lepote. Rožni lok, ki je postavljen na sredo trate, je podoben mostu brez ceste ali poti. Nima pravega smisla in razloga, nima vsebinske utemeljitve.
Enako pomembno, kot postaviti rožni lok nad pot, je obenj posaditi vrtnice, ki niso ne prenizke ne predolge. Vrtnici, ki zrasteta dva metra in pol v višino, se na vrhu ne bosta zares sklenili. Sorte, ki so bujnejše od treh metrov, na vrhu loka nimajo kam in silijo navpično navzgor. Bujno popenjavko težko s škarjami prepričamo, da mora ostati nižja.
Nasprotno mora biti vrtnica »dolga« vsaj pet metrov, če jo želimo pripeljati na balkon v prvem nadstropju in tam sedeti ob najlepšem cvetju, kar so ga vzgojili vrtnarji. Kadar imamo ob steni oporo iz lat, jeklenih vrvic ali česa podobnega, je dobro kupiti sorto, ki bo v polnosti izkoristila prostor, ki ji je na voljo. Ko razpeljemo vrtnico ob steni, se je dobro spomniti na sadjarska pravila. Poganjki, ki rastejo navpično, nam »uidejo« z malo cvetja. Veje, ki so prisiljene rasti vodoravno, hitro zamrejo in ostarijo. Najboljši kot, pod katerim naj se glavne veje vrtnice vzpenjajo kvišku, je okoli trideset stopinj, merjeno od horizontale. Takšne bodo najizdatneje cvetele in hkrati ostale vitalne. Glavni poganjki, s katerimi prekrijemo ploskev, ostanejo ob opori dve ali tri leta. Potem mora njihovo mesto prevzeti mlajši rod poganjkov.