Vse se začne s semenom - Klub Gaia

Vse se začne s semenom

Miša Pušenjak, univ. dipl. ing. agr.

Premalo se zavedamo, kako pomembno je, da pričnemo delo na vrtu s kakovostnim semenom. Še najmanj pa se tega zavedajo tisti, ki nam ponujajo semena v trgovini. Tudi ekološka semena žal niso tisto, kar mnogi menijo, da so. Zato se mnogim poraja vprašanje, ali ne bi spet pričeli pridelovati seme doma.
Prepričana sem, da je doma pridelano seme lahko najboljše. Kako se odločiti, kaj bomo pridelali doma, kaj pa kupili, je odvisno od nas, velikosti vrta, lokacije (klima) in predvsem, od znanja o pridelavi semena. Prednosti so v klimatskih razmerah. Zagotovo nima nihče pogojev, da pridela prav vse seme doma. Odlične v ta namen so skupnosti, društva, skupine, kjer vsak prideluje seme posameznih vrst in sort vrtnin, kasneje pa seme med seboj izmenjajo. Nekaj podobnega se je v Sloveniji pričelo leta nazaj. Žal mi je samo, da tem zagnanim vrtičkarjem ni nihče od nas razložil osnovnih pravil domače pridelave semena.

Osnovna pravila za domačo pridelavo semena

1. Lokacija pridelave

Če živimo ob rekah, potokih, v dolinah in kotlinah, kjer je tudi poleti zelo veliko zračne vlage, bo pridelava zdravega semena zelo zahtevna, včasih celo nemogoča. Pridelava zahteva veliko sonca, suh zrak vsaj v času dozorevanja semena, drugače s semenom vred pridelamo tudi veliko bolezni, ki jih nato iz leta v leto samo širimo.

2. Razmnožujemo samo najboljše

Pri domači pridelavi najprej izločimo iz posevka vse netipične rastline (obkrožene), razmnožujemo pa samo najlepše in najboljše
Pri domači pridelavi najprej izločimo iz posevka vse netipične rastline (obkrožene), razmnožujemo pa samo najlepše in najboljše
Drugo pravilo je, da vedno semenimo, razmnožujemo samo najlepši, najboljši, najbolj zdrav pridelek. Tudi to pravilo je mnogim, ki kombinirajo pridelavo vrtnin za hrano in lastno pridelavo semena zelo težko upoštevati. Pustiti za seme najlepšo glavo solate, glavico česna, čebule… je težko. A če želimo imeti iz leta v leto boljši, bolj zdrav pridelek, je to nujno. Pozitivna odbira, kakor temu rečemo, je temelj dolgoletne, kakovostne semenske pridelave. Ko odbiramo rastline za seme, izberemo tiste, ki nam najbolj odgovarjajo, ni nujno, da so to največje glave. Izberemo obliko, barvo, velikost, včasih lahko pridelek tudi poskusimo. Na tak način so desetletja in stoletja nastajale nove sorte.

3. Tudi rastline so v sorodu med sebo

Tretje pravilo je, da moramo za seme vsaj do oprašitve pustiti dovolj veliko število rastlin. Ni osnovno pravilo, da semenimo samo toliko rastlin, kolikor potrebujemo semena, saj pri nekaterih rastlinskih vrstah že na eni rastlini pridelamo dovolj semena zase. A rastline, ki zrastejo iz tega semena, so si med sabo bratje in sestre. V naslednjem letu boste torej razmnoževali med seboj osebke v najožjem sorodstvu.

Pri samoprašnicah naj to v teoriji ne bi veljalo tako strogo, oziroma so se tako razmnoževale že leta, a tudi tukaj gre za to, da obdržimo genetski (dedni) material čim bolj raznolik, pisan. Zato tudi pri samoprašnicah razmnožujemo in hranimo seme več rastlin, ne samo ene. Pri tujeprašnicah pa je to osnovno pravilo. Samoprašnice so tiste rastlinske vrste, ki se praviloma oprašujejo z lastnim cvetnim prahom. Med vrtninami sta to predvsem solata in fižol, v največji meri pa tudi paradižnik, paprika in jajčevec. Tujeprašnice pa se pretežno, pogosto v celoti, morajo oprašiti s cvetnim prahom druge rastline. Tujeprašnost je v naravi pogostejša zato, ker se le tako zagotovi v naravnih populacijah pestra izbira genov in s tem veliko večja prilagodljivost vrst na različne rastne razmere.

Pri samoprašnicah poberemo seme z najmanj petih rastlin, bolje pa je, da jih je 15 – 20. Pri tujeprašnicah pa moramo pustiti cveteti in vsaj oprašiti vsaj 15 - 60 rastlin, da v nadaljnjih letih preprečimo razmnoževanje v sorodstvu.

4. Prihaja do križanja, mešanja DNK

Pri tujeprašnih rastlinskih vrstah seveda prihaja do križanja med posameznimi sortami, pogosto tudi z divjimi vrstami v naravi. Tak primer je pridelovanje semena korenčka, saj se domači križa s tistim divjim, ki cveti v naravi. 

Včasih prihaja tudi do križanja med posameznimi vrstami, če so si genetsko še dovolj blizu med seboj. Tako se križajo med sabo cvetača in brokoli, pogosto celo z zeljem, pa zelje in ohrovt, križa se tudi blitva (mangold) z rdečo peso. 

Zagotovo pa se križajo sorte znotraj posamezne vrste med seboj. Zato morajo v času cvetenja in oprašitve rasti posamezne sorte iste vrste dovolj daleč narazen. Pri samoprašnicah je to vsaj toliko, da se ne dotikajo med seboj (0,5 – 1 m), pri tujeprašnicah pa je to 150 celo do 500 m. 

Te pogoje pa je na vrtu zelo težko zagotoviti. Še soseda se morata dogovoriti, da se ne bodo njune sorte križale med seboj. Cvetni prah prenašajo žuželke ali veter. Oboje lahko gre zelo daleč
Pri razmnoževanju prihaja tudi do križanja med sortami, lahko celo med vrstami ali z divjimi rastlinami. Slika kaže, kako ga lahko preprečimo.
Pri razmnoževanju prihaja tudi do križanja med sortami, lahko celo med vrstami ali z divjimi rastlinami. Slika kaže, kako ga lahko preprečimo.

5. Poberimo predvsem prva semena

Vedeti moramo, kdaj pobiramo seme, solatno je tukaj za pobiranje, tudi če je še povsem zeleno
Vedeti moramo, kdaj pobiramo seme, solatno je tukaj za pobiranje, tudi če je še povsem zeleno
Pri vseh živih bitjih velja, da mlajša kot je mati, večja je verjetnost, da bodo otroci zdravi in vitalni. Enako velja pri rastlinah. Prvo seme, ki dozori na rastlini, je najboljše. Ravno to pravilo je najpogosteje kršeno. Prvi paradižniki so najbolj sladki, prvi stročji fižol je najbolj zaželen. Pa bi morali prav ti prvi, seveda pa najlepši, najbolj debeli plodovi ostati za seme. Pogosto najboljše seme tudi pade na tla, saj mnogi ne vedo, kdaj pobrati seme. To se zgodi pri solatah, najpogosteje pri motovilcu, pogosto pa tudi pri drugih rastlinskih vrstah. Vedno skušajte ujeti prva semena, ne tistih zadnjih.

6. Ko seme pridelamo, delo še ni končano

Če želimo, da bo seme kalilo več let, ga moramo pravilno posušiti, pred shranjevanjem pa tudi očistiti. Največ glivic se namreč skriva na vsem ostalem, kar ga obdaja, zato hranimo samo popolnoma očiščeno seme. Tudi sušenje semena ni kar tako. Ne smemo ga posušiti prehitro, na previsokih temperaturah, pogosto pa ga sušimo celo predolgo in s tem omogočimo glivicam, da se naselijo na semenu. Sušimo pri temperaturah največ do 40 °C, na suhem in v zračnem. Pogosto je celo v rastlinjakih prevroče za sušenje semena. Seme hranimo v temnem, suhem in hladnem prostoru, a lahko tudi zmrzne. V toplem prostoru, če je prisotna še vlaga, pa hitro izgubi kalivost. Zamrznemo samo povsem suho seme. Primerna embalaža za hranjenje semena je papir, blago, ni pa plastika. Tudi kovinske posode niso najbolj primerne. Seme lahko hranimo v vakumsko zaprtih posodah, vendar mora biti povsem suho.

Vsaka rastlinska vrsta ima še svoje zahteve pri pridelavi semena, datume setve, pobiranja in sušenja semena. Prav tako posamezne vrste dobro kalivost ohranijo različno dolgo. Kako seme kali, pa ni odvisno od sorte, kar mnogi napačno povezujejo. Odvisno je od tega, kako je bilo seme pridelano in seveda, kako staro je.
Seme vedno hranimo očiščeno, da se glivice s plev ne preselijo na samo seme.
Seme vedno hranimo očiščeno, da se glivice s plev ne preselijo na samo seme.
To seme ne bo kalilo, ker ni dozorelo.
To seme ne bo kalilo, ker ni dozorelo.
Za komentiranje se prijavite