Beli koren

Spada med korenovke. Pravimo mu tudi ovseni koren ali vrtni turovec.

Dvoletnica, ki cveti v juniju ali juliju, ima vinsko rdeče do vijolične cvetove. Rozeta suličastih listov spominja na stebla pora in od tod ime porolistna kozja brada (Tragopogon porrufolius). Korenine zrastejo 15 do 30 centimetrov v dolžino in so široke do 3 centimetre.

Nega in oskrba

Čeprav je beli koren odporen proti mrazu, ga čez zimo ne puščamo v zemlji, ker njegovi koreni v drugem letu tako olesenijo, da so praktično neuporabni. Zelo pa so spomladi naslednjega leta okusna njegova stebla in listi, ki jih lahko pripravimo podobno kot špinačo. Pridelek shranjujemo enako kot črni koren.

Razmnoževanje

Seme črnega korena ostane kaljivo le eno leto, belega korena pa vsaj dve leti. Sejemo ga maja, ko je temperatura vsaj 15 °C.

Uporabna vrednost

Vsebujejo vlaknine, surove proteine, nekaj maščob in veliko ogljikovih hidratov, med katerimi je pomembno zastopan tudi inulin. Ta je primeren za prehrano diabetikov. Korenine vsebujejo tudi manitol in cel spekter rudninskih snovi, kot so: kalij, kalcij, železo, fosfor in natrij ter vitamine A, B1, E in nekaj vitamina C. Črni in beli koren so od nekdaj čislali predvsem zaradi značilne arome. Beli koren lahko skuhamo, dušimo ali ocvremo v olju. Takega uporabimo kot prilogo. Od črnega korena se razlikuje po okusu in trdnosti. Poznavalci menijo, da okus spominja na ostrige. Kot pri divjih sorodnikih lahko tudi tu uporabimo mlade poganjke kot spomladansko divjo zelenjavo.