Rdeča špajka - Klub Gaia

Rdeča špajka

Centranthus

Nekoč je skupaj z drugimi trajnicami rdeča špajka cvetela med osončenimi škarpniki našega domačega vrta. V spominu pa mi je ostala tudi  kot barvit element cvetočega poletja mojih potepanj po italijanski Toskani.

Sorodstvo z baldrijanom

Zaradi sorodnosti s zdravilno špajko ali baldrijanom (Valeriana officinalis) in barvitega  cvetja je rastlina dobila ime rdeča špajka. Sicer je običajno ime zanjo centrant, navzlic tej sorodnosti nima kakšnih dokazanih zdravilnih učinkov, listi pa so vsekakor užitni, kot dodatek nekoliko bolj pikantnim  solatam. V naravi pa centrant ni le z rdečimi in rožnatimi cvetovi, temveč občasno tudi z belimi. Tako tudi iz vrtne setve utegnejo zrasti različni potomci. Seveda je to pri nas popolnoma prezimno trdna trajnica, najbolje pa jo je sejati kar na stalno mesto. Presajanja ne prenese prav dobro, odraslih rastlin  pa tudi skoraj ni mogoče deliti. V tla namreč požene globoke in vsaj ob razrastišču nekoliko odebeljene korenine. Če ima kdo namen zasaditi  skupino na gredici, je smiselno sadike vzgojiti z neposredno setvijo v lončke, od koder bo prenos na stalno rastišče manj tvegano.  

Za sonce in vročino

Rod cerntrantov naj bi sicer obsegal devet vrst, od katerih je le ena enoletnica, druge so trajnice. Najpogostejša in vrtnarsko najpomembnejša vrsta je  Centranthus ruber. Njeni izredno številni drobni cvetovi so združeni v latastih pakobulih, katere žuželke prav rade obletavajo. To je trdoživa in hvaležna vrtna trajnica, ki v poletni pripeki dolgo cveti. Prav rada se sama zaseje, saj izredno številčni cvetovi zanesljivo dozorijo v drobna in s kodeljicami opremljena semena. Vsak vetrc jih zlahka raznaša in potem nove rastlinice vzkalijo po vseh skalnih špranjah, med tlakovci in škarpniki in tudi na bolj rodovitni vrtni gredici. Semena kar precej spominjajo na semena baldrijana, saj sta to dva rodova iz družine Valerianacea.

Naravna rastišča

Zemljepisno zanimiv je že pojem območja, kjer je pretežno razširjena rdeča špajka. Naravna ali podivjana rastišča so raztresena sicer celo po osrednji Evropi in Krimu, tu sodijo med adventivno rastlinje, a posebno dobro se počuti po osončeni južni Evropi, po Sredozemlju in delu severne Afrike. Sicer pa nekateri izvedenci menijo, da je prvotna domovina Makaronezija, kar ni nič drugega kot področje otoških skupin vulkanskega porekla v  vzhodnem  Atlantiku: Azorski, Kapverdski in Kanarski otoki. Zanimivo dejstvo je, da glede rastišč centrant ni prav nič izbirčen in odlično uspeva tudi v izrazito apnenčastem okolju. Odstopajoč od te poselitvene sheme je rdečecvetni centrant s še eno sorodno vrsto  razširjen tudi po Avstraliji.  Zato trdim, da je centrant zelo prilagodljiva trajnica, če ji le privoščimo obilo sonca.