Kivi

Rastlina je vzpenjalka in za rast potrebuje oporo. Plodovi kivija so dokaj kislega okusa, saj vsebujejo veliko vitamina C. Kožica je zeleno-rjava z dlačicami, zato navadno uporabimo le notranjost ploda.

Ženske rastline obrezujemo v popolnem mirovanju. Ker sadimo moških rastlin precej manj, jih praviloma obrezujemo takoj po cvetenju, ker tako dobimo več cvetnega nastavka, obenem pa spodbudimo rast novih poganjkov. Ti bodo zaradi poznejšega odganjanja cveteli nekoliko pozneje in se bodo zato bolje prekrivali s cvetenjem ženskih rastlin. Posledica tega sta boljša oplodnja in boljša kakovost plodov.

Pri enoletnih sadikah spomladi po sajenju prikrajšamo najmočnejši poganjek nazaj na dva do štiri brste. V drugem letu pustimo tisti poganjek, ki je najmočnejši in raste naravnost. Ta poganjek na pergoli prikrajšamo nekoliko više od višine vodilne žice. Vse preostalo odrežemo stran. En poganjek peljemo naprej in na vrhu postopek rezi ponovimo naslednje leto. Tako v treh letih že dosežemo dokončno višino rasti.

Po sajenju in v prvih letih kivi dognojujemo z dušičnimi gnojili, da pospešujemo rast, vendar moramo z dognojevanjem prenehati že sredi maja, sicer se vegetacija jeseni zavleče predolgo in lahko sadike zgodaj pozimi pozebejo. Debla mladih aktinidij je treba prva leta zaščititi pred jesensko in zimsko pozebo s slamo ali koruznico, da ne pride do propadanja sadik.

Kivi lahko nekoliko obrezujemo tudi poleti. Pri tej rezi odstranjujemo predvsem zavite konice že dokončno razvitih šparonov in zelo močne bohotivke iz starega lesa - s tem izboljšamo osvetlitev.

Poreklo te sadne vrste je jugovzhodna Azija in Nova Zelandija, od koder izvirajo tudi vse glavne sorte. Pri glavnih sortah se rastlina deli na žensko sorto - hayward in moško (opraševalno) sorto - tomuri.

Plodove obiramo proti koncu oktobra, vsekakor pa pred močnejšo slano. Pojesti jih moramo, preden se zmehčajo.

Škodljivci: rdeča sadna pršica.