Marelica

Spada med koščičarje. Drevo zraste do največ 8 m z bujno krošnjo.

Deblo ima rjavo rdečo skorjo. Listi imajo narezan rob in so veliki do 8 cm. Cvetovi so beli ali rožnate barve. Plodovi so rumeni do oranžni s sočnim mesom, oranžne barve. So gladki, brez dlačic s koščico na sredini.

Nega in oskrba

Že ob sajenju moramo izbrati primerno mesto sajenja, ki mora biti zavetno. V vrtovih, ki so v bolj strnjenih naseljih, to ni takšen problem, če pa je to kje bolj na samem, poiščemo zavetno lego. To je navadno ob steni stavbe. Pri tem je pomembna izbira prave strani. Še ne tako daleč nazaj smo priporočali južno stran, a se je izkazala kot neugodna, saj se tam spomladi čez dan najbolj segreje, in če ponoči pade temperatura pod ničlo, pride do poškodb. Veliko boljša je vzhodna stran, saj je jutranje sonce šibkejše in ne pride do tako močnega segrevanja debla ter je ob temperaturah pod ničlo manjša nevarnost pozebe. Zavedati se moramo tudi, da marelice ravno zaradi svojega porekla začnejo vegetacijo med prvimi.

Poletno rez izvajamo od konca junija do sredine avgusta. Z njo dosežemo boljšo osvetlitev notranjosti krošnje. Hkrati odstranimo tudi vodne poganjke oz. bohotivke, ki izraščajo iz zgornjega dela vej in navadno le jemljejo drevesu hrano. S tem preusmerimo hrano tja, kjer jo drevo najbolj potrebuje - v razvoj plodov in novih cvetnih brstov.

Gnojimo spomladi in jeseni založno z organskim gnojilom Plantella Organik. Za dognojevanje uporabljamo Plantella Specialno sadjarsko gnojilo tekom rastne sezone, od tvorjenja plodov do pobiranja. Dognojujemo vsaj 3 x v sezoni.

Razmnoževanje

Marelic je precej različnih sort, posebno v toplejših krajih jih poznajo več. Kjer je hladnejše področje, pa se je uveljavilo le nekaj sort. Ogrska je prav gotovo naša najbolj poznana sorta marelice. Je samooplodna in cveti nekoliko pozneje kot druge sorte, zori pa v drugi polovici julija. Plodovi so srednje do debeli, okroglasti in nekoliko sploščeni. Osnovna barva je oranžno rumena, z enakomernim pikčastim prelivom rdeče barve. Meso je oranžno rumene barve, odličnega sladko-kislega, lahko bi rekli značilnega mareličnega okusa. Meso se lepo loči od koščice.

San Castrese je sorta italijanskega izvora. Je dokaj bujne razprte rasti. Ker je le delno samooplodna, potrebuje v bližini še katero drugo sorto. Cveti srednje zgodaj, zori pa približno štirinajst dni pred Ogrsko. Plodovi so srednje debeli in bolj izrazito sploščeni, izrazito rumene barve. Meso je svetlo oranžno, srednje čvrsto, aromatično in se delno loči od koščice.

Goldruich je ameriška sorta in je tudi delno samooplodna. Cveti in zori približno v istem času kot San castrese. Redno in odlično rodi, plodovi so srednje debeli, okroglo eliptične oblike. Meso je svetlo oranžno, srednje čvrsto, aromatično in se dokaj dobro loči od koščice.

Harcot je samoneoplodna, zato potrebuje opraševalce. Cveti pozno, zato laže uide pozebi. Zori v začetku julija in ima srednje debele plodove. Plodovi so oranžno rumene barve, meso prav tako, in se lepo loči od koščice.