Metka Lampret

Metka Lampret je spontana Račanka, ki ljubi življenje. Kot večini upokojencev tudi njej za vse ideje zmanjkuje časa, a se hitremu obračanju ur nikoli ne vda. Hodi k jogi, v planine in na vsakodnevne izlete, pozimi si nadene tekaške smuči, vsako leto pa obišče Turčijo, kjer se sreča s sestro. Bivša carinska deklarantka je nadvse moderna - odlično se spozna na razsežnosti interneta, izpopolnjuje pa se tudi v znanju tujih jezikov. Znanju angleškega, nemškega in francoskega jezika počasi dodaja še italijanščino. Besede prav posebej spoštuje tudi v domačem jeziku. Svoje ideje skrbno zapisuje in tako ustvarja zanimive zgodbice, ki so pohvalo dosegle tudi že v strokovnih krogih. Prav letos si je prislužila prestižno prvo mesto literarnega natečaja Spletno pero. Gospa Metka zase pravi, da je predvsem estet in šele nato vrtnarka in poznavalka. V domačem vrtu, velikem približno 2000 m², sadi predvsem trajnice in z velikimi šopki pisanega cvetja razveseljuje znance. Njen vrt je neformalno urejen, nikoli popoln in povsem oplet, a zelo raznovrsten, pisan in vesel. Zagovarja, da prav nepopolnost daje pikico na i in preganja dolgočasje perfekcionizma. Vse svoje rastlinice razmnožujem sama, uporablja le ekološke metode vrtnarjenja in sadi predvsem stare avtohtone sorte cvetja. Laike očara s pravim poimenovanjem rožic, dobro ve, kako se kakšna ujema s tovarišicami na gredi in kaj lahko pričakuje od nje. Ko niza ideje za svoj vrt, si pomaga s knjigami in nasveti veščih vrtnarjev, nekaj kreativnosti in navdiha pa je povsem unikatnega, zraslega iz ljubezni do lepega, živega in predvsem do ljudi, za katere pravi, da so v naravi tudi sami mehkejši, nežnejši, radostni.

Celotna izjava o izkušnji na Zelenem izzivu:
Jaz bi še, zadnje mesto je tako postranska stvar. Nič mi ne more vzeti veselja, da iz nič zrase prijazen, zelen in živ kotiček, še kar brskam po spletnih straneh, požiram vrtnarske nasvete, oh in ah vzklikam ob rajsko lepih fotografijah v revijah in nikoli, nikoli me ne boli križ, če je treba opleti grede. Da, jaz bi še, se mi zdi, ko moje prijatelje ali naključne obiskovalce posadim na klop pod starimi drevesi, da se nanje osipajo cvetni lističi stare vrtnice, da občutijo mehkobo trate in nešteto barvnih odtenkov cvetja spočije njihove oči.  S sotekmovalko Marino sva se izurili v strpnosti in sklenili prijateljstvo, ki kompromisu in generacijski razliki navkljub, traja in je najlepše, kar je ostalo od z znoja prepojenega dne.