Žajbelj

Salvia officinalis

Žajbelj je značilna rastlina sredozemske flore. Iz Sredozemlja so ga razširili po vsej Evropi, kjer raste v vrtovih in ponekod tudi podivjano. Zraste do 60 centimetrov visoko. Spodnji deli stebla so oleseneli, mlajše vejice so zelene in imajo stebla kvadratastega prereza. Listi so suličasti ali jajčasti, dolgi do sedem centimetrov, imajo izrazit pecelj in na obeh ploskvah izražene listne žile. Površina listov je dlakava, kar daje rastlini bolj ali manj sivkasto zeleno barvo. Ustnati cvetovi sestavljajo socvetje iz več vretenc z do osmimi cvetovi. Ti so najpogosteje svetlo modri, redkeje svetlo rožnati. V naših podnebnih razmerah cveti junija in julija. Vsa rastlina ima močen oster vonj in grenak okus.

Žajbelj je trajni polgrm. Dobro uspeva na lahkih in odcednih tleh na sončnem rastišču. Tla morajo vsebovati zadosti kalcija. Razmnožujemo ga s semenom ali potaknjenci, lahko tudi z delitvijo korenin. Rastlino direktno posejemo aprila ali septembra. Med kalitvijo mora imeti dovolj vlage. Sadike pripravimo v rastlinjaku iz semena, ki smo ga posejali marca. Na prosto jih presadimo maja. Primeren je za sončne lege, skalnjake in škarpe. Žajbelj pozimi kljubuje zelo nizkim temperaturam, vendar le če ga porežemo šele spomladi.

Žajbelj je dobrodošel tudi v zelenjavnem vrtu. V biodinamičnem vrtnarjenju so ugotovili, da odganja rastlinske škodljivce, kot so kapusov belin, listne uši in polže, zato ga priporočajo kot obrobek zelenjavnemu vrtu. Negov vonj odganja tudi komarje in molje. Lističe ga so včasih, podobno kot sivko, dajali med perilo in v omare. Kot odvračalo uporabljajo tudi eterično olje, ki odganja gosenice sovk in strune. Dobra novica za tiste, ki radi zaidejo v gozd, pa je, da odvrača klope.

Z žlahtenjem so vrtnarji vzgojili okrasne različice, kot so rdečelistni Salvia officinalis Purpurascens ali različica z rumenimi lisami Salvia officinalis Icterina. Salvia officinalis Lavendulifolia pa je različica z belimi cvetovi.

Natisni